Gre vsekakor za eno najstarejših godb ne samo na slovenskem, temveč v širšem Evropskem prostoru. Vsekakor pa priča o tem, koliko je Rudnik živega srebra iz Idrije vplival ne samo na strokovno, tehnično, temveč tudi na kulturno življenje meščanov Idrije. Delovanje idrijske godbe na pihala je pustilo neizbrisane sledi v glasbeni poustvarjalni sceni na Slovenskem, saj je bila rudarska godba iz Idrije znana širom po Sloveniji in je nemalokrat tudi uspešno nastopila v tujini. Sam sem bil celo priča obdobjem, ko je godba prerasla svojo ljubiteljsko raven in ni veliko manjkalo, da bi ne nastal iz godbe nov simfonični orkester. Seveda, ko ocenjujemo delovanje generacije godbenikov, ki so šle skozi rudarsko godbo na pihala, moramo vedeti, da ima ljubiteljsko delovanje v prvi vrsti za cilj družabnost in glasbeno poustvarjalnost. Dragocenost ljubiteljstva se kaže predvsem v entuziazmu posameznikov, ki namenijo svoj prosti čas predvsem nematerialnim dobrinam - druženju in kulturnemu udejstvovanju. S tem pa bogatijo sebe in se razdajajo svojim bližnim ter v veliki meri povzročajo, da je naše življenje humanejše in plemenitejše. Vse povedano velja tudi za generacije godbenikov, ki so delovali v rudarski godbi na pihala v Idriji. Brez nje bi bilo kulturno življenje Slovencev mnogo siromašnejše (Šinkovec Rok).

Dosledna znanstvena raziskava bi sicer na podlagi ohranjenih pisanih dokumentov in podatkov ne mogla privesti do natančnega datuma začetkov idrijskega rudarskega "muzikantstva". Najstarejša, doslej znana omemba kakršnekoli godbe v Idriji je pač tista iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, ki omenja nastop godbe-muzikantov 15. septembra 1686. Ni še povsem jasno, kako je do letnice 1665 prišel pokojni profesor in muzejski delavec Janko Trost. Zdi se, da je to zgolj približna, čeprav dovolj kritična in ne prezahtevna časovna ocena, ki jo je že kot trdno dejstvo sprejel pisec Kronike godbe na pihala rudarjev iz Idrije, sedaj tudi že pokojni Franc Vončina (1900-1970), ki je nad 30 let sodeloval kot godbenik in o njej prizadevno zbiral podatke in tudi pisal. A tudi, če bi bila nekoliko sporna, oziroma nedokumentirana letnica 1665 le približna, imamo zaradi tega lahko mirno vest, saj vsi drugi znaki v zvezi s starejšo zgodovino rudnika živega srebra kažejo, da letnica ne more biti pretirana, se pravi pomaknjena preveč v preteklost. Da so godbe s trobentači in bobnarji, ki so bile sposobne vsaj koračnic, če že ne kaj večjega, obstajale že vec kot sto let pred letom 1665, nam spričuje tudi slovenski godbeni strokovnjak Jožko Herman (70 let godbe ravenskih železarjev, Ravne na Koroškem 1972).

Iz "Kronike" Franca Vončina, ki jo je napisal leta 1965, prosto povzemamo nekatere podatke in zapise. Vončina zajema podatke iz Valvazorja in predvsem iz Arkove Zgodovine Idrije (Gorica 1939), nekaj pa tudi od drugod in iz lastnega spomina.