Vabimo vas na prihajajoča tradicionalna dogodka, ki bosta letos potekala že 117. leto zapored.

O tem, kako, kje in kdaj so idrijski godbeniki prvič praznovali praznik dela in kakšno vlogo je igrala godba v prvomajskih praznovanjih na Idrijskem, si lahko preberete v zborniku Godbenega društva rudarja Idrija, ki je bil izdan ob 350- letnici društva. Poglejmo si le povzetek zapisov o rojstvu tradicije znotraj društva (Petra Marinko Rus: Vloga idrijske godbe v prvomajskih praznovanjih na Idrijskem. 350 let Godbenega društva rudarjev Idrija, Idrija, 2015, str. 68):

"Majhna skupina najnaprednejših idrijskih delavcev ter peščica godbenikov rudarske godbe je prvič javno in organizirano praznovala praznik dela na 1. maj 1899 pri kmetu Kobalu, na kmetiji v bregu nad mestom. Praznovanje časovno sovpada s prihodom Etbina Kristana v Idrijo, ki je bil slavnostni govorec v pivovarni (1). Na predvečer 1. maja je bilo v Idriji osvetljenih le malo hiš, izjema sta bili današnja Mokraška vas in Spodnja Idrija. Naslednje jutro ob 5. uri je bila »budnica, ki jo je opravila godba. To pa morate pravilno razumeti: godba kot celota ni mogla in niti ni smela igrati, zato se je javilo le kakih 8 do 10 godbenikov, ki so pripadali naši organizaciji. Seveda jih je bilo lepše gledati, kakor poslušati, saj niso imeli niti kapelnika in niti ne ubranih inštrumentov. Klarinetist je vzdignil svoj inštrument, ostali pa so pritisnili. Klarinetist je pri tem sicer zgubil nekaj taktov, pa nič hudega, ker je hitro ujel ostale in šlo je dalje po taktu. Korajžno in kljub posmehu so šli okoli Idrije ter se nadvse resno držali. Ob 9. uri je bil shod s slavnostnim govorom. Govornik je prišel iz Ljubljane ali Trsta. Zborovanju je prisostvoval tudi okrajni glavar ali njegov pooblaščenec samo zato, da bi kdo ne bleknil kake besede preveč. Tega dne je vse potekalo v najlepšem redu in govornika ni bilo treba niti enkrat cukati za rokav. Ob 13. uri so se zopet zbrali pred društvenim sedežem, godba pa je odšla naproti sodrugom iz Spodnje Idrije do Renkovca. Nato so slavnostno prinesli društveno rdečo zastavo ter z njo na čelu odkorakali na mesto proslave navzgor h Kobalu. Proslava je trajala do 7. ure zvečer ter je obstojala iz jedače in pijače, ki smo jo dobili iz našega Konsumnega društva, ter plesa, srečelova in podobnih zabav, ki so bile takrat v navadi« (2).