Avtor: Nina Novak (foto: Bojan Stepančič)

(intervju je bil objavljen v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije; letnik 44, številka 4, avgust-september 2013)

Prvo, na kar pomislim ob omembi Istre, so ozke tlakovane uličice, v katerih sredi pripekajočega opoldanskega sonca najdemo hladno zavetje, vonj po morju in soli, ki ga v naše nosnice prinaša lahen popoldanski vetrc, okus medenih fig, podoba oljk, ki se s svojo držo bohotijo na drugi strani nizke kamnite ograje, občutek brezskrbnosti in sanje, ki se kar na lepem zazdijo na dosegu roke, od nekod daleč pa iz neke sobane z odprtim oknom prihajajo nežni zvoki glasbe, za katero se zdi, da je zunaj svojega prostora, v katerem nastaja, še vedno nekoliko zapostavljena. Na Hrvaškem, denimo, se je istrska glasba že davno uveljavila na širšem območju in imena kot so Tamara Obrovac, Gustafi ali Livio Morosin nikomur več ne ostajajo neznana. V Sloveniji pa je nekoliko drugače, saj se navadno z Istranovo vse začne in konča, tisti bolj poučeni pa se morda spomnijo še na Vrujo. A Rudi si je zadal nalogo, da istrsko ljudsko pesem ohrani in ji podari vnovično življenje, hkrati pa jo vnese v življenje mladih in naseli tudi v srca tistih, ki v Istro prihajajo le občasno, saj sicer pripadajo drugemu geografskemu območju.

Opiraš se na istrsko ljudsko izročilo. Mar izhajaš iz družine, ki se je ob večerih zbirala in prepevala ter potemtakem tej glasbi namenila veliko pozornosti?
Prav gotovo je moja družina, tudi okolje, v obdobju odraščanja precej vplivala na moje ustvarjanje. Starši in stari starši so vsi prepevali v zborih, zato je bila ta glasba prisotna na vseh družinskih zabavah. Seveda sta ob koncu osnovne šole prišla obdobje uporništva in faza rocka. Z Gabrom Radojevičem, ki je moj dolgoletni prijatelj in glasbenik, s katerim sodelujem še danes, sva ustanovila skupino Spirits. Preigravala je grunge in trdi rock, a so se po prvencu naše poti malce razšle. Eden je odšel v vojsko, drugi študirat itd., sam pa sem ravno v tistem obdobju srečal Luciana Kleva, mojega žal že preminulega prijatelja, ki je bil vsestranski istrski umetnik. Prav on mi je v istrianščini rekel: Mi farò de ti un folkettaro istriano oziroma »Iz tebe bom naredil istrskega folk rockerja«. Takrat sem začel dokaj intenzivno poslušati italijanske, slovenske in balkanske kantavtorje ter se nad to zvrstjo glasbe navdušil, saj je na svoj način zelo pestra in široka.

Se ti zdi, da te je odraščanje na Obali na določen način opredelilo? Kajti tvoja glasba mi ob poslušanju v misli prikliče podobo majhne istrske vasice, po katere uličicah se sprehajaš, sonce pripeka, ti pa poješ … Zdi se mi, da je prav v tem okolju najbolj funkcionalna.
Težko rečem. Nasploh sem zaljubljen v glasbo in se pridružujem trditvi Josipe Lisac, da ni dobre in slabe glasbe, glasba namreč je ali pa je ni. Rad imam vse zvrsti, ker verjamem, da je v vsaki zvrsti kvaliteta, sporočilo. Lotil sem se vsega in še vedno izrabljam vse stile, ki so mi všeč, a ostajam zvest sebi. Nisem omejen s tem, da bi v določeni skladbi moral uporabiti natančno določen instrument samo zato, ker ga je treba uporabljati za tovrstno glasbo. Če bom začutil, da mi ustreza kaj drugega, bom pač uporabil to drugo in tudi bil pripravljen na možne graje raznih muzikologov.

Marsikdo se opre na ljudsko izročilo ali pa v svoje ustvarjanje vnese vsaj kak element iz njega, a ti si šel še nekoliko dlje in istrske melodije raziskoval. Od kje motivacija za tovrstno početje in s kakšnim namenom? Si tudi sicer povezan s tem izročilom?
Sem povezan, saj sem tudi sicer v stiku s kulturno dediščino. V glavnem gre za to, da sem začel poslušati italijanske kantavtorje – s poudarkom na pridevniku italijanske – ti so namreč uporabljali veliko ljudskih glasbil. To pa mi je bilo izredno všeč in tudi sam sem si želel narediti nekaj podobnega. Sicer sem na svojih prvih dveh ploščah večji del pozornosti namenil ljudski glasbi, ne pa avtorskim skladbam, a recimo, da so ti napevi tako prearanžirani, da so že skoraj avtorski. Vendar si tega pravzaprav ne bi nikoli upal reči in si tudi ne bi dovolil, saj se borim za to, da bi ljudska pesem ostala ljudska.

Ko omenjaš raziskovanje imamo najbrž vsi v mislih romantično predstavo o tem, kako si potoval od vasi do vasi in zbiral pozabljene melodije … Kakšen pa je bil dejanski potek tega raziskovanja?
Povsem preprosto. Kupil sem diktafon in se podal na istrsko podeželje. Večino slovensko, a sam nimam rad izraza slovenska in hrvaška Istra. Zame je Istra preprosto Istra. Podal sem se torej na podeželje in za prvo ploščo je bilo kar težko, ker me ljudje niso poznali in niso bili tako zaupljivi, zato sem veliko skladb, ki sem jih uvrstil nanjo, dobil s pomočjo poznanstev, družinskih prijateljev itd. Z drugo pa je bilo že nekoliko lažje, saj je bila prva pri nas kar precej odmevna. Sčasoma se nekako vse bolj opredeljujem avtorsko, ne pa toliko ljudsko, čeprav ljudsko pesem vedno vzamem s seboj. Tretja plošča, plošča Rudi Bučar & Istrabend, je že nekaj takega. Sam namreč ne raziskujem toliko kot etnomuzikolog, saj nimam podlage, gre bolj za to, da te skladbe skušam nekako spopularizirati, da bi se malce razširile. Imamo veliko etnomuzikologov brez papirja, ki so mogoče še boljši kot tisti s papirjem, če omenim le Daria Marušića in Marina Kranjca, zato mislim, da je moja naloga bolj popularizacija oz. pisati avtorske skladbe, ki zvenijo tako kot ljudske. Na zadnji plošči naj bi bila takšna skladba Edina.

Ti je ljudska glasba tudi sicer blizu, npr. prekmurska ali koroška, ali pa je tvoja pozornost namenjena izključno Istri?
Pravzaprav je moje vodilo, da se ne smem omejevati. Vso glasbo zelo spoštujem, a v raziskavi sem se pač moral nekako opredeliti, saj sem prišel do sklepa, da omejitev dopušča več možnosti, kako do cilja. Če pa že v osnovi osrednjo pozornost nameniš širini, od vsega črpaš po malem in ne moreš v globine. Na koncu imaš le prahec. Kar zadeva istrsko glasbo, pa menim, da je v Sloveniji vsaki pokrajini oz. regiji uspelo njeno lastno glasbo nekako predstaviti in jo spopularizirati. Rezija, Štajerska, Bela Krajina itd. so zelo značilne in prepoznavne. V tem smislu je vsa Slovenija zelo bogata, da ne govorim o narečjih, a za Istro menim, da tega še ni doživela. Zelo lepo je, da raziskujemo kulturno dediščino, zbiramo podatke, snemamo skladbe, jih zapisujemo, vendar se premalo ukvarjamo s popularizacijo. Od nekdaj te skladbe preigravamo tako, kot so jih preigravali nekoč, z enakimi instrumenti. Vendar pa je to del tiste generacije pred nami in prav je, da to upoštevamo, toda ljudsko pesem je treba, če želimo, da bo ostala živa, predrugačiti. Moramo jo ponuditi svoji generaciji, v svojem času, kajti če mladi te glasbe ne bodo sprejeli za svojo, je ne bo nihče več.

Kaj pa pomeni tebi osebno, v čem se po tvojem mnenju skriva njeno bogastvo, ki jo ločuje od drugih?
Težko objektivno govorim o svoji dediščini, a bom kar naravnost povedal, da ima vsaka ljudska glasba svoja bogastva. O temu kljub svoji majhnosti priča Slovenija sama. Mislim, da se sam lahko najbolj približam Vladu Kreslinu, saj tudi on ob svojem ustvarjanju etna še vedno vključuje kantavtorstvo, pop, rock’n’roll in druge zvrsti. Tako nekako vidim tudi sebe. Sicer pa je težko reči, da je določena glasba več vredna od druge, kajti če se vrnem, glasba je ali je ni. Moji kolegi, s katerimi tesno sodelujem, so v Ljubljani, v samem središču, in imajo zato največ informacij iz celotne Slovenije. Poustvarjajo razne slovenske ljudske skladbe, sam pa sem se odločil posvetiti se le Istri.

In tega verjetno tudi manjka, saj je težko odkriti glasbo, ki je iz tega prostora. Sploh v slovenskem prostoru, na hrvaškem je to dosti bolj izrazito …
Verjetno manjka, a gre predvsem za to, da sama kvaliteta skladbe ni dovolj, da postane uspešna, če povem zelo preprosto. Podpreti jo morajo tudi mediji, za njo morajo stati uredniki … pri ljudski glasbi ni nič drugače. Poznamo veliko svetovno znanih ljudskih skladb, ki so prav tako uspešnice kot marsikatera avtorska, npr. The House Of The Rising Sun. Poznamo jo vsi in mislim, da imamo tudi mi takšne možnosti, le zakaj ne?

Prej si omenil, da težiš k temu, da bi tudi tvoje avtorske skladbe zvenele v duhu ljudske glasbe, s tem pa se meja med njimi nekako zabriše. Je to tudi razlog, da na zadnji plošči niso nikjer navedeni avtorji posameznih skladb?
Niti ne. Sam to ploščo jemljem absolutno kot koncept. V založbi so mi namignili, da bi morali na njej biti tudi skladbi Še malo in Naj traja, ki sta bili na Slovenski popevki in sta bili izdani v tistem obdobju. Zato je Naj traja dvanajsta skladba, a je skrita, saj skupaj s simfoničnim orkestrom ni sodila v ta koncept in to je tudi razlog, zakaj smo jo povsem predrugačili.

Ljudska glasba se navadno prenaša z ustnim izročilom. Se zelo oddaljim od bistva, če rečem, da težiš k temu, da bi tudi tvoje avtorske skladbe na določen način ponarodele?
Mislim, da si to želi vsak avtor, tudi alternativni. Vsaj na določen način. Sam pravim, da je avtor dosegel popoln vrhunec, ko avtorska skladba postane ljudska. Dosegel tisto, kar je mogel oz. kar si je verjetno želel.

Navadno srečamo v uporabi dva pristopa: poustvarjanje v duhu izvirnika in popolna modernizacija, ki marsikdaj pomeni tudi banalizacijo. Ti pa združuješ oba, ohranjaš ljudsko izročilo, vendar to postane poslušljivo do te mere, da je blizu tudi mladim.
Gre za to, da si je potrebno zastaviti nek okvir, čeprav sam okvirjev ne maram prav posebno. Nekako si je treba začrtati, kaj z ljudsko glasbo sploh želiš. Kajti, če jo poustvarjaš, si tudi odgovoren ljudem, ki so teh skladb deležni. Ne nazadnje je to glasba vseh nas. Prvo leto študija jazza smo posvetili Theloniousu Monku. Imel je zelo dobro vodilo za poustvarjanje ljudske glasbe: You can do anything around the song, but respect the tradition. (S skladbo lahko narediš karkoli, a spoštuj tradicijo.) In tega se nekako držim. Težim k temu, da bi melodija in besedilo ostala bolj ali manj ista, kajti ljudska pesem mora, čeprav jo poustvarjaš, še vedno zveneti kot ljudska. Mora biti prepoznavna, ne glede na to, v kolikšni meri jo predrugačiš. V Sloveniji jo precej poustvarjalcev konkretno predrugači, ampak mislim, da bi bilo resnično bolje, ko bi v tem primeru naredili avtorsko skladbo.

Je to, da jo želiš približata mladim, tudi razlog, da ne uporabljaš pristnih ljudskih glasbil? Prej si sicer omenil dude, a vendar … bi te ta glasbila oddaljila od svoje namere?
Mislim, da ne. Na prvi, tudi drugi plošči sem imel dude, violine, plonarce (tržaška diatonična harmonika; op. Nine Novak), vendar v tem delu Istre, v Šavriniji, vsa ta ljudska glasbila niso bila tako pogosto v uporabi.

Kakšen pa je tvoj odnos do jezika, mu namenjaš enako mero pozornosti kot glasbi? V nasprotju z nekaterimi, ki jezik razvrednotijo, upoštevaš knjižno slovenščino in jo združuješ z italijanščino, hrvaščino in številnimi narečji, to pa daje vtis večplastnosti.
Težko je danes govoriti o kakem strogem narečju, čeprav še vedno obstaja. Vendar je vmes tista količina slenga, ki narečju da svoj prispevek. V vsej zgodovini so obstajale selitve ljudstev in te so marsikaj prinesle in tudi marsikaj vzele. Pri jeziku je enako. Rad imam svoje narečje in to, da uporabljam tako slovenske kot tudi hrvaške in italijanske izraze. Istra je zanimiva prav zato, ker je trilingvistična, poleg tega pa ima še znotraj vseh treh jezikov narečja.

Sicer pa je tvoj melos precej veseljaški. To se sklada s površnim dojemanjem Istre. Si tudi sicer pozitivno naravnan?
Mislim, da sem. Mogoče me boš kdaj imela možnost bolje spoznati … Gre za to, da med resnimi glasbeniki veseljaštvo pogosto velja kot poniževalno in manjvredno. A sam menim ravno nasprotno. Sem za veseljaštvo, a mora biti kvalitetno in imeti namen. Zato sem vedno želel imeti ob sebi, in jih tudi imam, odlične glasbenike, saj si potem lahko privoščim tudi kak skok iz ustaljenih aranžmajskih kontekstov. Kajti to možnost mi pač dopuščajo.

Postanite naročnik revije Glasna.