Avtor: Bojan Cvetrežnik – glasbenik

Umetnost je zame kot religija. Vendar je na srečo, vsaj tista neinstitucionalizirana, mnogo bolj raznolika. Obstajajo verovanja v mnogo več muz, kot je kadarkoli obstajalo bogov. Nekateri gladko ingnoriramo nekatere med njimi in mirno živimo naprej. Nekdo med nami ignorira muzeje, nekdo galerije. Verjetno kdo spregleda arhitekturo, drugi novejšo, tretji starejšo literaturo. Mar kdo pobegne pred poezijo? Je kdo, ki mu ni mar za grafite? Marsikdo ne bere stripov, ali ne pozna folklore. Med nami so ljubitelji baleta, časopisnih filozofov, krajinske arhitekture, industrijskega oblikovanja obešalnikov, meditacije vonjav in še nešteto drugih čutnih ter miselnih preživljanj časa.

Ker sem glasbenik, lahko trdim, da je znotraj glasbe prav tako neskončen svet verovanj. Obstajajo ljudje, ki bežijo pred solo recitalom klavirske romantike, zborovskimi koncerti ali elektronsko glasbo. Nekdo zavije z očmi ob vzporednih kvartah in kvintah, vendar ljubi operne pevke, ne opazi pa kantavtorja na ulici. Nekateri se smejijo zvočenju moderne glasbe ali ljubijo citre. Je kdo, ki najraje posluša harmoniko? In kdo izključno enoglasno glasbo? Mnogim ljudem se zatresejo kolena in duša ob zvoku simfoničnega orkestra. In komu v življenju pomagajo redne doze hrupnega panka? Ima kdo znotraj elektronske glasbe najraje hip-hop in znotraj le-tega ne posluša drugega kot breakbeat? Zgodba se je zame zaključila, ko sem ugotovil, da v isti ulici živita dva breakbaterja, ki pa sta znotraj breakbeata usmerjena tako raznoliko, da se med sabo nimata o ničemer pogovarjati.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 2. člen, prvi odstavek
Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.

Sprašujem se, če te pravice veljajo ne glede na glasbeni okus. Kdo lahko reče, katero verovanje je dobro za drugega? Zagriženi verniki so mi simpatični, dokler me ne prepričujejo, kaj je dobro zame. Država je znotraj “javnega interesa” definirala le minorni delež umetnosti, ki obstajajo. Zunaj obzidja, ki so ga postavili z definicijo stilov, ki spadajo pod znamko “javnega interesa”, je vedno več zvrsti, okusov, načinov bogatenja življenja posameznika, kot jih lahko sistem sploh opazi ali definira.

Kdo je poklican, da pove, kaj je v javnem interesu? Javni interes je namreč interes vseh prebivalcev Republike Slovenije. Med prvimi bom slišal odgovor: »Vsi gotovo ne!« Druga skrajnost je avtoritativni vladar, ki se rad baha z umetnostjo presežkov. Zelo stara je zgodovina pojava, ko množice lačnih delajo za kulturo manjšega števila sitih. Kdo je zgradil piramide v Egiptu? Od kod je dobil vladar denar za postavitev najveličastnejše palače? Od kod je cerkev dobila denar za največje cvetove arhitekture? Danes te resnične presežke človeškega ustvarjanja varujemo in spoštujemo. Vendar: ali se tam, kjer ni bilo toliko sredstev za prestižne dosežke, kultura sploh ni dogajala? Ali se izven obzidja javnih sredstev (ali vladarjevih) res ni nič omembe vrednega zapisalo, zaigralo, naslikalo, zaplesalo?

Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 21. člen
2. Vsakdo ima pod enakimi pogoji pravico do javnih služb v svoji državi.

Sprašujem se, če pripadnost napačnemu glasbenemu žanru izključuje pravico do enakih pogojev do javnih služb.

Prav je, da se del denarja množic da kulturi. Prav ima vsak, ki se bori, da bi prišel iz viharjev zunaj obzidja javnih sredstev v varnejše zavetje znotraj obzidja. Boj za ohranitev statusa znotraj obzidja je prav tako legalen in človeški. Prepričevanje, da si zaslužim ta privilegij, je normalno, človeško in včasih celo konstruktivno. Meja dobrega okusa je, ko nehamo govoriti, da gre za naš osebni interes, temveč vneto razlagamo, da vse, kar počnemo, počnemo v interesu drugih ljudi. Tudi življenje delavca, kmetovalca, bi bilo menda revnejše, če sam ne bi prispeval deleža za kulturo izbrancev. A če ne zna izkoristiti vseh priložnosti, ki mu jih javna kulturna produkcija ponuja, je mar kriv čisto sam?! Mar res ne prepozna prave vrednosti javne kulturne produkcije, če svoje življenje bogati z drugačno kulturo? Sam ne mislim tako. Žal je vse več poskusov, da država v imenu elite organizira delavnice, kako naučiti ljudi biti “prava” publika “prave” umetnosti. Rajo moramo naučiti, kaj je dobro zanje. Če bo kdaj res pisalo na luni “Alah je velik”, si moramo izboriti tudi parcelo za napis: “Hvala za javno kulturo!”

Super je imeti možnost dobiti javni denar za ustvarjanje. Vendar se bojim, da ob tem ne poznamo dovolj tveganj in neželenih učinkov, saj le-ti niso zapisani nikjer. Zadanejo predvsem tiste, ki dostopa do javnih sredstev nimajo, ga nimajo več ali ga sploh nikdar niso imeli. Politični interes je le boj za ohranitev privilegijev, povrnitev izgubljenih privilegijev ali pridobitev privilegijev, ki jih še nikdar nismo imeli. Ne gre za interese drugih ljudi ali kulturno razsvetljevanje. To jasno pokažemo z aktivističnimi akcijami, ki jih sprožimo praviloma le takrat, ko sami začutimo ogroženost svoje lastne dejavnosti. Ob tem slišimo zelo jasno sporočilo: »Gospod minister, ogrozili niste le našega ustvarjanja, temveč tudi eksistenco naših družin, naših otrok.«

Kakšne so posledice boja za priznanje javnega interesa lastne dejavnosti? Ustanavljanje društev. Ne zaradi druženja, temveč zaradi kopičenja virtualnih referenc. Sklepanje partnerstev. Ne zaradi tega, ker sta dve organizaciji prišli do zaključka, da bi bilo vredno sodelovati, temveč zato, ker je to pogoj za prijavo na razpise. Organizacija dogodkov. Ne zaradi dostopnosti javnosti, temveč zaradi zapisa v spisek referenc. In kar najbolj zaudarja: ustvarjanje vsebin, za katere vemo, da so znotraj že blagoslovljenega obzidja javnega interesa, a so dovolj meglene, da njihovi vrednosti nihče ne upa oporekati. Tako načrtno vzdržujemo hegemonijo (nadvlado) trenutno posvečenih dejavnosti. Prilagajanje vsebine političnim namenom razpisov se lahko zdi človeku samoumevno, kot kuhanje po receptu. Ne le, da ne vemo več, da je možno kuhati po lastnem receptu, temveč tudi več ne vemo, da obstaja svoboda izbire, po čigavem receptu bomo danes kuhali.

V prihodnjem prispevku bom navedel več primerov iz življenja, ki mi dajejo misliti, da javna sredstva – poleg tega, da omogočajo realizacijo tega, česar brez njih ne bi bilo – včasih tudi onemogočajo realizacije nečesa, kar bi se brez javnih sredstev z lahkoto realiziralo.

Enako iskren prijateljski pozdrav vsem kolegom, ki delate z ali brez javnega denarja.