Avtor: Nara Petrovič – ljubitelj življenja

»Dolgočasen postaneš, če poveš vse.«
(Voltaire)

Danes interes za umetnost vse bolj izginja. Ker živimo v tako “zanimivih” časih. Toda današnji čas je tako zelo zanimiv le umetno razburkanemu in izmozganemu duhu otopelega potrošnika, ki mora dolgočasje slehernega dne razpihovati z izborom najbolj burnih zanimivosti iz domovine in sveta, hrupnimi zabavami in virtualnimi razvedrili.

Pa še takrat mu pričakovanja iz okolja, ne dovolijo, da bi se zares odklopil in si oddahnil v nekem drugem svetu – v knjigi, glasbi, naravi ali celo vsem trojem hkrati. Intimna izkušnja branja, poslušanja glasbe ali pravzaprav česarkoli – romantičnega odnosa, kontemplacije v tišini, uživanja v odlični glasbeni umetnini, brezciljnega potepanja po gozdu – nas straši s svojo neplodnostjo, zato jo doziramo karseda pazljivo.

Navajeni smo na hrup kinodvoran in televizorjev, na sugestije reklam in suhoparno, brezčutno medijsko poročanje o vsakdanjih dogodkih. »Aha, na Kitajskem v potresu dvesto mrtvih, aha, pri sosedih nov predsednik, aha, potonil še en tanker, aha, rojenih dvanajst deklic in devet fantkov, aha, ukinjena viza za Peru, aha, sosedovega strica povozil avto, aha, dober dan na borzi, aha, nov občinski razpis, aha, požar na Hvaru uničil še dvajset hektarjev gozda, aha, vlada spreminja pokojninsko politiko, aha, umrla moja teta …«

Bombardirani smo s podatki o dogodkih, ki se zaradi oddaljenosti od nas ne morejo temeljito dotakniti naših občutkov, mednje pa so vpletene za naš svet zelo pomembne vrstice, ki ob vsej poplavi novic ne morejo priti do pravega izraza. Napolnite si usta s čokolado, pa vam bo vsaka druga hrana neokusna. Ker imamo možgane ves čas prepojene s potoki napihnjeno sladkih, slanih, kislih in pikantnih medijskih informacij, mora današnji umetnik zaigrati na podobno intenzivno noto in svoje sporočilo izraziti med vrsticami brutalne, šokantne zgodbe. Celo subtilne tone mora dodobra začiniti, da bi jih lahko povprečen bralec sploh okusil. Zato je prefinjeno umetnost danes težko občutiti enako živo, kot jo je nekoč lahko doživela prevetrena glava v miru intimnega notranjega prostora.

Ločenost od drugih miselnih okvirov še vedno povzroča hermetičnost, nedostopnost umetnosti povprečnemu človeku, v ožjem krogu pa boj za oblast med zagovorniki posameznih smeri. Za to je še posebej občutljiva sodobna poezija in glasba. V današnjem okolju se lahko zato uveljavijo le tisti ustvarjalci, ki ustrezajo normam trenutnih čuvajev vhodov v umetniški svet. Pri zadnjih vratih vstopijo le redki pogumneži, pa še takrat jih mora nekdo vsaj malo podpreti, ostali utonejo v pozabo – posebej v teh zanimivih časih, ko že skoraj vsakdo ustvarja.

V sodobni umetnosti nagi kralji ne paradirajo tako pogosto pred literarno publiko, aktualnejši problem so razstave oblek na plastičnih lutkah. Ern Malley, fantomski avstralski pesnik iz sredine prejšnjega stoletja, odlično pooseblja primer obleke brez kralja. Zgodba je zelo nazorna, zato jo bom na kratko povzel.

Nekega mirnega sobotnega popoldneva jeseni 1943 sta mlada vojaka, James McAuley in Harold Stewart, združena v preziru do surrealistične poezije, ki jo je promoviral dvaindvajsetletni urednik revije Angry Penguins Max Harris, sedla za mizo in v enem dihu napisala zbirko pesmi. Listala sta po štirih knjigah, naključno izbirala vrstice in nizala verze. Pripisala sta jih izmišljenemu avtorju z imenom Ern Malley in v priloženem pismu, pod katerega sta podpisala njegovo prav tako izmišljeno sestro Ethel, orisala tragičen življenjepis mladega pesnika. Vojaka sta premislila mnoge podrobnosti – boemskost Ernovega življenja, tragično smrt pri petindvajsetih, sestrino nerazumevanje njegove poezije – in s tem iz njega naredila pravega avantgardnega heroja.

Max Harris in njegovi kolegi so se pustili potegniti za nos. Z velikim pompom so naznanili veliko odkritje in mu posvetili celo številko Angry Penguins, že junija 1944 pa je bila potegavščina razkrita v medijih. To je vzbudilo veliko zanimanja za Malleyevo delo in povzročilo razcep mnenj: nekateri zaradi prevare pesmim niso pripisovali nobene umetniške vrednosti, drugi so, včasih prav iz istega razloga, v njih našli globoko poetsko vsebino.

Hudomušno popoldne dveh vojakov je do danes ostalo predmet raziskav in polemik. Kaj če bi James in Harold pesmi poslala Maxu Harrisu po običajnih poteh? Verjetno bi za nekaj mesecev zastale v njegovem predalu, potem pa bi s kupi pesmi drugih pretencioznih avtorjev končale v smeteh. Morda bi kako pesmico celo objavili, a bi se izgubila v poplavi ostalih. Ker pa sta kritiko takratne poezije izrekla na tako izstopajoč način, je bila viseča kraljeva obleka takoj opažena. In vendar se njune pesmi razlikujejo od votle poezije, ki sta jo z njimi razgalila – za navidez nametanimi besedami se skriva pretanjena vsebina. Kralj je bil živ, čeprav ni nosil razstavljene obleke. Vojaka sta s svojim dejanjem pretresla literarne kroge in dosegla namen, ki naj bi ga izpolnjeval pisatelj – njun glas je zadonel po Avstraliji in svetu.

Pisati dejansko pomeni dati od sebe glas, ki se sliši. Ta trditev ne velja le za avtorje literarnih besedil, ampak za vse umetnike … Umetniki so doma v svetu občutkov in prispodob, pišejo za srce in duha, medtem ko filozofi, znanstveniki in publicisti – naj bodo tukaj imenovani misleci – živijo v svetu razuma in logike. Šele skupaj so lahko to, kar bi morali biti: glas vseh.

Umetniki opozarjajo na valovanja v družbi, pogosto ne da bi se zavedali vzrokov za določena dogajanja in vedeli, kaj bi lahko bila rešitev; preprosto nekaj čutijo in to morajo izraziti. Misleci po drugi strani usmerjajo, potem ko analizirajo stanje, opredelijo probleme in najdejo možne rešitve. Prvi so glas reakcije, drugi glas orientacije. Skupaj tvorijo nenadomestljiv mehanizem, ki skupnost opozarja na bolezni in popačenja ter jo vodi k rešitvam. Umetniki so živčevje družbe, njen instinkt in etični čut, misleci so njena čutila, možgani in razum.

Kakor je vsak organizem z obolelim živčnim sistemom in nezdravimi čutili obsojen na skorajšnjo smrt, je tudi družba, ki je gluha za oba glasova, praktično mrtva. Spremeni se v gobavca, ki ne čuti bolečine ob razpadanju lastnega telesa, v slepca, ki se zaganja za bledimi obrisi sveta in si zamišlja, kaj naj bi predstavljali. Umetniki izražajo kolektivne bolečine in radosti, so spontan krik, nasmeh, solza, hrepenenje. Misleci so diagnostiki, ocenjevalci, kritiki.

Glas je moč. V informacijski dobi enaindvajsetega stoletja je vsem jasno, da je beseda najsilnejše orožje. Z njo lahko podžgete vero in jo poteptate, zgradite državo in jo porušite, vnamete ljubezen in jo zlomite. Glasovi umetnikov premikajo tisto, kar je najtežje premakniti – srce in duha. Umetniki bi se morali zavedati moči, s katero razpolagajo. Čutijo in vidijo, kar drugi ne, in to zmorejo izraziti v jeziku, ki publiko zgane v najintimnejših kotičkih njihove duše. To je moč umetnosti.

Če umetnost ne razsvetljuje, drami, šokira, pretresa, razvedruje in nasmejuje, če ni prodorna, jasna in prežeta s čustvi, je plastična in prazna. Ustvarjalec, ki se zaveda svoje moči, ne ustvarja iz občutka dolžnosti, ampak iz temeljne osebne potrebe; glas se iz njega izvije enako spontano kot krik ob udarcu, vzdihljaj ob poljubu, nasmeh ob šali.

Glas umetnika zmore razorožiti morilce človeškosti, naslikati žive podobe in razkrinkati plastične lutke, pa naj nosijo še tako veličastna kraljevska oblačila. “Objektivna” faktografska “umetnost” ne more biti res zanimiva, pa naj opisuje še tako senzacionalne dogodke. Poslušati mrtvo glasbo iz vedno istega fotelja (v bistvu lahko tudi vsak dan iz drugega, ni razlike) je isto kot lizati jedilnike prestižnih restavracij. Po drugi strani nas spuščanje v živo glasbo precej stane – moramo se ji prepustiti, tvegati spremembo duha, skupaj z glasbenikom aktivno graditi nove svetove ter sprejeti odgovornost za zgrajeno. S poezijo svoje duše moramo zapolnjevati vrzeli nedorečenega.

In prav to nedorečeno se kot plačilo za trud preslika v nas in nas nasiti z notranjo resonanco duše, s samim bistvom našega obstoja – večnim iskateljstvom. Hrane zato ne najdemo med dogmami in dejstvi, temveč med dilemami in ugankami. Paradoks: iskanje v utečenem in seveda “neskončno” zanimivem svetu realizma nas pelje v absurd, beganje po dolgočasno neskončnih (izmišljenih ali stvarnih) poljanah negotovosti, ki ga spremljajo nenehne eksplozije sreče in nesreče, pa v blažen občutek smotrnosti. Glasba, seveda ne more nadomestiti stvarnega življenja, a da bi to življenje bilo smotrno in živo, mora vključevati glasbo, saj, kot je rekel Božidar Knežević: »… lahko samo prvorazredni duhovi berejo naravo v originalu; nižji duhovi jo lahko berejo samo prevedeno v človeški jezik.«