Avtor: Nina Novak

Sedmi festival sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi nocoj široko odpira svoja vrata; zvečer s prvima dvema koncertoma, medtem ko je popoldne rezervirano za okroglo mizo na temo resonančnosti. V pričakovanju le-te se lahko spomnimo lanskoletne, ki si je prilastila slogan “več kulture, več svobodne izbire”. Razprave o pereči problematiki poplave zvočnikov na zunanjih javnih površinah, Iz tišine se rodi glasba – kulturna podoba kulturnih spomenikov, so se udeležili Sonja Jeram z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, muzikologinja Veronika Brvar, med drugim urednica revije Glasna in pobudnica gibanja Glasna za tišino, arhitekt in publicist Janko Rožič, in režiser zvoka Janez Križaj, sicer tudi aktivni član Društva za ENO glasbo.

Sožitje z naravo?

Stara Ljubljana se bo kaj kmalu utopila v zvočni brozgi, iz katere izhoda morda sploh več ne bo, saj je »zadeva povsem enaka kot v srednjem veku, ko se ljudje niso umivali, temveč so se raje polivali s parfumi. Mesto ne skrbi za higienski minimum, temveč še dodatno spodbuja zvočno nesnago,« meni Križaj. V kolikšni meri smo si pripravljeni priznati zvočno onesnaženost in jo še naprej tolerirati? In, nikakor ne nazadnje, kaj smo pripravljeni storiti v boju proti zvočnemu nasilju, ki je, sodeč po odzivih odgovornih, družbeno povsem sprejemljiv? Okoljevarstveniki so s svojim opozarjanjem na t.i. predmetno onesnaženost in nesnago, ki smo ji priča v naravnem okolju, ter pozivanju k ohranjanju sožitja z naravo v zadnjih letih dosegli spodbudne rezultate; med ene najodmevnejših tovrstnih projektov zagotovo sodi akcija Očistimo Slovenijo. A do kod sega brezbrižnost pri zvočnem onesnaženju? Hrup, katerega osnovna definicija je zelo glasen ropot, je iz nekdanjih naravnih katastrof (kot so nevihta, plaz, potres itd.) z industrializacijo celotne civilizacije prešel v neprekinjeno zvočno (pogosto glasbeno) smetenje od jutra do večera. Vprašanje je, naj se mar posameznik odpove glasbi, ki bi jo rad poslušal ali poveča jakost in s tem tvega okvaro sluha? Zdi se, da Ljubljana izbire sploh ne ponuja.

Zvočna podoba Ljubljane

V Ljubljani skorajda ni lokala ali trgovine, kjer ne bi zasledili zvočnike tudi na zunanjem delu fasade pred stavbo, čeravno Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o minimalnem obsegu za opravljanje gostinske dejavnosti v 52. členu jasno določa, da mora imeti vsak gostinski obrat, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oz. družabni program proti hrupu zaščiten prostor tako, da glasba ne moti bližnje okolice. Zunanji prostori to zagotovo niso. Nič manj zaskrbljujoča ni niti zvočna podoba nekaterih najbolj znamenitih objektov, ki določajo arhitekturno in kulturno podobo mesta. »Z zvočnimi smetmi uničujemo krajino in zdi se, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo. Eden takšnih primerov je zagotovo Slovenska filharmonija, ki ima svoj kulturni pomen, vendar na zunaj oddaja povsem drugačen signal in s tem zabriše vso kulturo, ki jo neguje v svojih prostorih. Drugi takšen primer je kavarna na notranjem dvorišču NUK-a, kavarna v osrčju Plečnikove dediščine, tretji, prav tako neprijazen, pa je atrij pred Knjižnico Otona Župančiča,« je najbolj kritična mesta na kratko izpostavila Brvarjeva, medtem ko je Križaj dodal še Hribarjevo in Cankarjevo nabrežje, ki sta zagotovo med najbolj kritičnimi. »Glasba nujno potrebuje tišino tudi v dramaturškem smislu. Glasbeno smetenje od jutra do večera nas otopi, ni več nikakršnega navdušenja in zato ni čudno, da so koncerti tako glasni, saj če želimo publiko premakniti, potrebujemo dinamiko. A ker smo ves dan na 90 dB, jo lahko žal dosežemo le s 140 dB,« je poudaril še absurd, ki nastane kot posledica zvočne prenasičenosti.

Ugotovitve

V Sloveniji torej tako uredbe kot pravilniki obstajajo, a žal kontrola izvajanja ni učinkovita. Jeramova je potrdila, da je »zadnjih deset let pritožb vedno več, kar kaže na to, da reševanje problemov ni učinkovito« in izpostavila nujnost »centralnega registra pritožb zaradi hrupa, katerega dostop bi moral biti na voljo tako Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje kot Ministrstvu za zdravje RS. Predvsem tam, kjer se problemi konstantno ponavljajo, bi bilo potrebno bolje poskrbeti za zaščito zdravja in počutja ljudi.« Najbolj skrb vzbujajoče morda niti ni dejstvo, da se zakoni ne izvajajo, marveč neodzivnost organov, odgovornih za problematiko, ki se niti na povabilo k tovrstnim okroglim mizam ne odzivajo ter molčijo pod izgovorom, da imajo druge obveznosti. Ali, kot je za slovenske uradnike pričakovati, odgovornost prelagajo drug na drugega. Iniciativa k izboljšanju zvočne podobe (Stare Ljubljane) tako s svojo vse večjo težo pristaja na plečih občanov, ki niti ne vedo, na katero institucijo se obrniti. V primerih, ko pritožbo vendar podajo, odgovora, ki ga kot občani v prizadevanju po lepši podobi mesta, v katerem bivajo, lahko in smejo zahtevati, ne dobijo, navkljub preteku več mesecev.

Zvočna podoba – izguba ali pridobitev?

Ljubljana, in s tem posledično celotna Slovenija, s preobilico zvočnega smetenja izgublja svojo pravo kulturno vrednost arhitekturne dediščine tako v očeh turistov, ki jih zvočna podoba tega nadvse prikupnega mesteca in razgibane dežele kaj kmalu odbije, kot tudi v očeh prebivalcev, ki jim bivanje v slovenski prestolnici postaja prej napor kot ponos. Vendar pogosto pozabljamo, da hkrati z razprodajo zunanjih javnih prostorov izgubljamo vrednote, na katere bi morali biti ponosni in katere se bomo morali vnovič naučiti unovčiti. Prav tako kot tudi svojo prihodnost in, nikakor ne nazadnje, prihodnost naslednjih rodov. Mestu, v katerem bivamo, bomo morali določiti smer razvoja v prihodnjih letih. Kajti, vprašanje je, mar je pot, po kateri stopamo zadnja leta, izbrana premišljeno in res tudi želena. Ker živimo v času hitrega potrošništva, lahko brez premisleka zatrdim, da ne. Z njo namreč tonemo v črnino, ki jo žal kmalu še tako močni žarki ne bodo zmogli prebiti.

foto: Bojan Stepančič