Avtor: Goran Krmac – glasbenik

Preden je ta članek nastal, sem se boril z resno blokado. Ta izvira iz preprostega vprašanja: na katero temo se dovolj spoznam, da lahko o njej pišem širnemu bralstvu tega bloga? Delovanje na mednarodnem trgu, uporabnost različnih načinov glasbene izobrazbe, izdaja plošč, jazz scena pri nas, pomanjkanje zanimanja za kulturo, povezava med glasbo in znanostjo, zloraba glasbe za oglaševalske in druge namene, medsebojna pomoč med glasbeniki, individualnost ali kolektivnost, izmenjava znanja med umetniki, prenos znanja na naslednjo generacijo, medsebojno spoštovanje, poslovna korektnost, prisotnost posla v umetnosti, minimizacija le-te, umetniška prostitucija, ustvarjalna neodvisnost, funkcija kulture v družbi …

Kakšna je funkcija kulture v družbenem razvoju? Ali se upam dotakniti tega vprašanja, ne da bi vedel, kaj so o tem povedali filozofi skozi zgodovino? Ne, ne upam si. Kvečjemu ob dišeči črni kavi, ko si s kolegi izmenjujemo naslove knjig, filmov in drugih virov, ki so pritegnili našo pozornost.

K sreči je poglavitna naloga medijev, da usmerijo pozornost sprejemnika. Vsebina je drugotnega pomena. Včasih je to zgoščena informacija /v časovni stiski spacan članek/, drugič mnenje /prikrit izraz nepoznavanja tematike/, včasih pa odprto vprašanje /odkrit izraz nepoznavanja tematike/. Zato bom pozornost diskretno /očitno/ usmeril v vprašanji specializacije in strokovne komunikacije.

Kultura je v domeni vseživljenjskega izobraževanja in nabiranja izkušenj, znotraj tega pa so vloge sodelujočih dokaj jasno začrtane. Vzpostavimo tri različne vloge: ustvarjalca (umetnika), sprejemnika (poslušalca, gledalca) in učenjaka (kulturologa).

Ustvarjalec pretrese ustaljeni miselni tok sprejemnika, tako da povzroči odziv na intuitivni ravni, v desni hemisferi možganov. Sprejemnik s to izkušnjo bogati svoje dojemanje sveta in prispeva k osebni in širši družbeni rasti. Učenjak pa prestreže ustvarjalčevo intuitivno sporočilo in ga prenese v racionalno, torej levo hemisfero možganov, ga natančno dokumentira, postavi v širši kulturni okvir, vrednoti in predstavi v nadaljnje preučevanje.

Pripadniki teh vlog tudi interagira z naslednjo generacijo: mladi ustvarjalec se od starejšega uči veščin in obrti svojega poklica; sprejemnikovi potomci se naučijo ceniti kulturo; učenjakovi študenti pa se učijo kulturologije. Komunikacija znotraj pripadnikov posamezne vloge, tako kot med pripadniki različnih vlog, je jasno in ozko definirana. Ponazarjam: umetnik ne more prenesti vseh detajlov znanja o svojem delu na drugo osebo, dokler ta ne opravi ustrezne osnovne izobrazbe – in s tem prevzame vlogo umetnika. Specializacija je torej tista, kjer se izmenjava znanj lahko res zgodi na najvišji ravni, saj poteka med sogovorniki, ki so poglobljeno raziskali neko skupno področje.

Prav tako je pomembna učinkovitost komunikacije, ki zahteva določen standard, ki omogoči ne samo prenos znanja, ampak tudi interpretacijo, razumevanje, internalizacijo in ustvarjalno uporabo tega znanja.

Raven usklajenosti znotraj glasbene scene in pomanjkanje širšega zanimanja za kulturo mi govorita, da ustvarjalci gladko pogrnemo pri preizkusu komunikacije. Čeprav naj bi bili umetniki visoko specializirani, se veščine prenašanja in izmenjave znanja ne učimo temu primerno. Primanjkuje nam primernega besednjaka, besednih in miselnih zvez ter miselno-besednih procesov, ki so osnovni gradniki za prenos informacije med dvema strokovnjakoma istega polja. Ne smemo namreč pozabiti, da učenje umetnosti ni le kopičenje otipljivih podatkov, temveč zajema tudi znanja izven racionalne domene, odnose, vrednote in kompleksne načine dojemanja.

Razvoju in rasti kulture in kulturne zavednosti v Sloveniji bi neizmerno koristilo, če bi umetniki in izobraževalne ustanove namenili večjo pozornost in večje spoštovanje mojstrom strokovne komunikacije – kulturologom.