Vera je v bistvu vedno nasilna in hipokrizija. Ker je dogma, ni demokracija, ni pluralizem, ali pa zelo težko. Vedno so moji in tvoji in grožnja proti spreminjanju vere. To imamo zdaj v naši družbi: ta nasilni ostanek moji in tvoji.

Komunizem je v bistvu ideja zgodnjega krščanstva in mnogih krščanskih ločin. In so bili Stalin, Tito, Kučan ali šolani v semeniščih ali je bil duhovnik oče ali starši zelo pobožni. In je bil odhod v komunizem neka normalna reakcija na zapovedano, nasilno, vsiljeno - torej upor, ki pa je pač jemal iz vedenja o krščanstu, ker je težko jemati iz nevedenja, če ne nemogoče, razen če si veliki mislec in izumitelj. Ideje o vseh enakih v revščini, o nematerialnih družbah so množično krožile po zgodnjem srednjem veku v krščanstvu, bili so celo upori duhovnikov proti bogastvu Cerkve in plemstvu. Komunizem je del krščanstva. Sicer pa vedno najbolj sovražiš najbližje in naivno in utopično ljubiš tujce, dokler jih še ne spoznaš! In jih sprejemaš! Pri večjih migracijah seveda nastane potem velikanski kulturni, verski in drugačen spor in so posledice običajno nasilne in v pogromih.

Človeštvo še ni racionalno, niha med dvema glavnima religijama: sovraštvom in ljubeznijo. Pragmatizma in analize posledic pa ni. Ker sta si krščanstvo in komunizem (tudi pri malikovanju idola, upravljanju množice, totalitarni oblasti, nedemokraciji, nepluralizmu) tako podobna, se torej sovražita, sta si velika rivala. Sta pa le v drugih embalažah, z drugo etiketo, imenom! In tudi njuni ekstremisti so si podobni in imamo to državljansko vojno še kar naprej dalje! Dokler ne bo sredine in pragmatizma, konec mojih in tvojih, črnih in rdečih, ekstremizma ideologij in religij, ne bomo napredovali, bomo samo tavali v preteklosti, sovraštvu, človekoljubnih utopijah!