Gregor Hrovatin

Meglice so se dvigale iz doline ter se trgale v zublje kot bel, hladen in izjemno počasen ogenj. Žarki jutranjega sonca so si med njimi utirali pot do vasi. Obsijali so to ali ono zaplato polja, drevo, streho, steno, izginili in se pojavili drugje. Švigali so tudi čez Tinkin obraz. Vsakič je zamižala in zazibalo jo je nazaj in naprej.
»Imaš košaro?« je vprašala babica in istočasno videla, da jo ima. »Greva!« Vsaka s svojo košaro sta jo mahnili v hrib.
Tla so bila mehka kot krtina, namočena od nekajdnevnega dežja. Včasih je pod stopalom zaklokotalo. Živozelena trava se je Tinki zatikala med prste na nogah. Zataknila se ji je tudi cvetica. Med prste je ujela še nekaj cvetic in stekla za babico, da ji pokaže, kako ozaljšane noge ima.
Prispeli sta v gozd. Dišal je po gobah. Babica je vedela, kje rastejo tiste, ki jih je poznala. Tinki je o vsaki vrsti nekaj povedala. Marsikaj je slišala že večkrat, kakšno reč pa tudi prvič. Spotoma sta smukali mlado bukovo listje in s pogledom iskali ptiče,

Hodim po puščavi. Pesek migota od vročine ali od vetra. Pogledam bolje. Na pesku so človečki. Mrgolijo, dokler mi seže pogled. Ničesar drugega ni, samo človečki na pesku, ki drvijo sem in tja kot stekli. »Scvrli se bodo,« pomislim, kajti res je vroče. »Kam se jim mudi, ko pa ni nikjer ničesar in je vse enako?« Pogledam jih od blizu in vidim, da prenašajo pesek. Vsak ima v naročju zrnce peska in z njim nekam teče. Drug na drugega se usajajo, da so si napoti, se zaletavajo in spet hitijo dalje. Ne vem, ali naj grem dalje, kajti pri vsakem koraku bi jih cel kup pohodil. »Bi se pri tolikšnem številu sploh poznalo? Jih je škoda, ko pa so vsi enaki in vsi delajo isto?«
Zaslišim vršanje. Izza obzorja prihaja peščeni vihar. Okoli je rjavo siv, znotraj pa črn kot najbolj temna noč. Pesek in človečki frlijo po zraku. Pokrijem si nos in usta. Vihar pride do mene. Zaprem oči in zagrne me tema.
Pravzaprav je nevihta. Strele treskajo in dežuje. Odprem oči. Plavam. Ni povsem temno. Vidim ladjo in na n

Novi sošolci je dokumentarec o kosovskih šolarjih v slovenskih šolah. Ne pokaže samo tega, kam so prišli, ampak tudi, od kod so odšli. Na Kosovu je Srbija 10 let, med letoma 1989 in 1999, izvajala dosledno raznarodovanje, ki ga je v zadnjih treh letih 'obogatila' z vojno. Kosovcem se je dogajalo, kar se je dogajalo Slovencem v fašistični Italiji od 1922 do konca 2. svetovne vojne, v milejši obliki pa tudi kasneje. V šolah se je izvajal srbski učni načrt v srbščini in cirilici. Kosovski učitelji so na skrivaj izvajali vzporedni pouk v nagnetenih stanovanjih, brez opreme, pripomočkov, z učbeniki iz Albanije, kjer je v uporabi precej drugačno narečje. Če so Srbi zalotili učence na poti v takšno šolo ali iz nje, so jih nadlegovali, ustrahovali ter jim uničevali zvezke in učbenike. Med vojno so načrtno minirali in porušili veliko šol. Kosovci so svoje šolstvo na pragu novega tisočletja začeli tako rekoč iz ničesar. In mimogrede, kar se je dogajalo Slovencem pod italijanskim škornjem, se je

Umetnost je mrtva. Sicer še miga, a za obstoj družbe je nepomembna. Na nič več ne vpliva. Skoraj nikogar ne nagovarja. Ljudje so preklopili na računalniške igre ter polpismeno nakladanje, neokusne selfije, brezvezne posnetke in ropot z veseljem do posluha na družabnih omrežjih. Vsak je umetnik in vsi smo občinstvo. Tisti bolj 'umetniško' navdahnjeni križarijo tudi po morju pretočnih filmov in serij, poslušajo pop, posegajo po zgodbah za duhovno rast in lažnih (avto)biografijah ter hodijo na “evente”.
Nove prave umetnosti skoraj ni več. Umetnost je postala “just bussiness”. V trženje se vlaga več denarja kot v proizvodnjo. Če umetnina ne bo povrnila vložka, se ne proizvede. Novi žanri ne nastajajo več. Umetnine so tezne: skrita večplastna sporočila niso več posledica dobre zgodbe, ampak je zgodba osiromašena in okleščena na 'jumbo plakat' za enoplastno sporočilo. Hollywood s tekočega traku spušča skoraj izključno ponovitve in predelave starih umetnin. Kot pravi islamski učenjak Shahid B

Bolj je svet razdvojen, razčetverjen, razdeseterjen, bolj smo črno-beli, enostavni in predvidljivi. Kjer se kregata dva, je možno, da ima tretji prav? Je možno, da imata prav oba ali se oba motita? Si ne dovolimo razmišljati na ta način ali tega nismo več zmožni?
Ondan je Levica, edina vladna stranka, v kateri tu in tam vidijo tudi onstran svojega žepa, izčlanila svojega paradnega buldoga Miho Kordiša. Pop TV ga je soočila z Levičino hišno medvedko Natašo Sukič. Predstavila sta vsak svoj pogled na to, kaj Levica je, kaj bi lahko bila in kaj bi morala biti. Oba imata prav. Prav obeh je nezdružljiv: če deluješ na en način, nikakor ne moreš delovati na drugega … V resnici pa Levica deluje na tretji način. Prav zato ne more doseči ničesar omembe vrednega, zaradi česar obstaja, in se diči zgolj z lepotnimi popravki. Levica ni nastala zato, da bi upočasnila bogatenje in siromašenje, ampak da bi ju najprej ustavila (zmerna struja), nato pa zmanjšala (skrajna struja). Ni nastala zato, da bi bi

Vse se je začelo januarja, ko je nekdo na ograjo Gimnazije Jovan Jovanović Zmaj v Novem sadu napisal grafit: “ћаци у школу”, v latinici: “ćaci u školu”. Kot je značilno za podpornike fašističnih državnikov, je tako slabo pismen, da niti stavka s tremi besedami ni zmogel napisati brez dveh napak že pri prvi črki. Stavek je začel z malo začetnico in napisal “ћ” (ć) namesto “ђ” (đ). Morda ni bil nikoli đak (dijak), bo pa za vse večne čase ostal ćak oz. ćaci, kot so njega in njemu podobne krstili pismeni Srbi. Vest o grafitu je 22. 1. objavil novosadski Portal 021. Ostalo je zgodovina …
K tej zgodovini so obilno prispevali sami ćaci, torej Aleksandrovi podporniki, ko so malo pred doslej največjim shodom pismenih Srbov zavzeli Pionirski park v Beogradu, postavili podarjene šotore, razstavili podarjene visokošolske učbenike in grelce ter žulili podarjeno hrano, na koncu pa za sabo pustili podarjeno smetišče. Poimenovali so se “Študentje 2.0”, ki želijo nazaj v šole. To je bilo tudi edino, ka

»Zavarovati moramo demokracijo in ohraniti naš način življenja!« je mantra, ki si jo zadnje čase praskamo iz ušes kot odvečno maslo. »EU je obkrožena z avtokratskimi režimi, od znotraj pa jo razjedajo populisti.« Zunanji in notranji sovražnik torej, s katerima državljane sicer strašijo v nedemokratičnih in populističnih državah … za katere je značilna tudi cenzura, podobna tej, ki jo širom EU doživljajo Rusi in privrženci Palestincev, kajti: »Svobode ne damo!«
“Demokracija”, “avtokracija”, “populizem”, “svoboda” so besede, ki so izgubile pomen, če so ga sploh kdaj imele. Vrnimo jim ga … ali poiščimo!
DEMOKRACIJA bi v osnovi pomenila, da ljudstvo, celotno ljudstvo, razpravlja in odloča, kaj je treba narediti, nato pa izbere državnike, ki to naredijo. Ti 'oblastniki' imajo oblast zgolj nad tem, kako zadeve izpeljati. Ko jih izpeljejo, se vrnejo v “amorfno gmoto” ter kot njen del odločajo o naslednjih dejanjih in izvajalcih … Samo to je demokracija; vse ostalo je beseda, prilepljena na krn

Med nama je konec … To noč je milijonkrat napisala to ali kaj drugega, pa izbrisala in spet. Blokirala ga je na mailu in v vseh omrežjih, ga odblokirala in spet. Vmes je večkrat pomislila, da ne bi naredila ničesar. Na koncu je bila že tako utrujena in prazna, da mu je enostavno poslala SMS in ga blokirala še na telefonu. Ugasnila je telefon in na lastno presenečenje hitro zaspala.
Predramila se je, ko ji je vdrl v sobo: »Kaj se greš?« Dokler se ni zares zbudila, ni razumela, kaj rohni in zakaj. Ko so se ji misli sestavile, pa je sama zarohnela: »Izgini iz moje sobe! Zdaj takoj!« Nekaj je govoril. »To je moja soba. Tu nimaš kaj iskati. Izgini!« Še je govoril. »Izgini iz moje sobe! Ati! Reči mu, naj gre ven!« Namenila se je odpreti vrata, a jo je ustavil. »Ne dotikaj se me!« se mu je izvila in odprla vrata. »Ati, na pomoč!«
Pritekli so oče, mati in brat. »Recite mu, naj gre in naj nikoli več ne pride nazaj! Nisem več z njim in v to hišo nima vstopa.«
»Zakaj?« »Kaj pa se gresta?«
Potisnila

Odraščali smo med pranjem možganov, da je belska družba najboljša, najbogatejša (tako snovno kot duhovno), najbolj pravična, miroljubna, okoljevarstvena, in sploh in oh, da ima najveličastnejšo zgodovino ter da je poklicana za reševanje prihodnosti, ker so vse ostale kljub naši izdatni pomoči zaostale, nepravične, nasilne, onesnaževalske, in to že od pamtiveka. Ima lepotne napakice: zasužnjevanje, verske vojne, izživljanje nad čarovnicami, uničevanje in iztrebljanje družb na drugih celinah, pehanje preživelih v neubežno revščino, uničevanje narave povsod, kjer se to splača, ter podpiranje kopice prebogatih belcev, ki držijo v šahu ves svet in otežujejo življenje tudi sobelcem. »A to ni nič!« smo bili prepričani. »Kljub temu smo najboljši.« Kako ne bi bili? Tako smo se učili v šoli, tako zatrjujejo državniki, predavajo strokovnjaki in trobijo javna občila. Če vsi tako pravijo, potem že mora držati …
V resnici smo prav zaradi naštetega ena najslabših, najrevnejših (vsaj duhovno), najkriv

Ljudsko izročilo kar dobro shaja z modrostjo. Preglavice mu povzroča neumnost. »Te se je treba bati,« nas uči. »Neumnost je brezmejna.« Morda zato vsi – tako ljudstvo kot modreci – trepetajo pred umetno inteligenco. Njena neumnost je namreč res brezmejna – tako rekoč popolna …
Umetna inteligenca ničesar ne ve in ničesar ne razume. Zna sicer s številkami, a to lahko pripišemo malo boljšemu kalkulatorju, ki se skriva v njenem razloženem drobovju. Števila in razmerja med njimi so vedno in povsod ista; izid računanja pa je enak ne glede na to, po kateri od mnogih poti pridemo do njega.
Z besedami ni tako. Mnoge imajo več pomenov: včasih hkrati, včasih pa so odvisni od sobesedila. Pomen posamezne povedi je odvisen od tega večplastnega pomena besed, njihovega zaporedja, pa tudi od pomena predhodnih in včasih nadaljnjih povedi. Če govorimo, je pomemben še način, kako nekaj povemo: ton, jakost, hitrost govora, govorica obraza in telesa. Umetna inteligenca o vsem tem nima pojma. Nihče ji ni vtep