»Na tem svetu sem zato, da se prebudim, odprem čakre, osvobodim duha in um, doživim razsvetljenje, se duhovno prečistim in razstrupim, presežem materialno in se odprem božanskemu.« – Družabna omrežja so polna takšnih in podobnih zapisov. Pišejo jih ljudje, ki se večino odraslega življenja poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo točno s tem: s prebujanjem, odpiranjem čaker, osvobajanjem duha in uma, stremljenjem k razsvetljenju, duhovnim prečiščevanjem, razstrupljanjem telesa in podobnimi new age dejavnostmi, ob čemer ostajajo ves čas trdno vpeti v materialno, kajti tečaji so božansko dragi … Iz vrst tečajnikov prestopijo med izvajalce tečajev, iz učencev se povzdignajo med Učitelje. Njihove želje, namere stremljenja in cilji pa ostajajo nespremenjeni – tudi po desetletjih duhovnega 'napredovanja' niso nič bliže cilju, kot so bili na začetku … Kljub temu poučujejo druge o tem, kako se prebuditi, odpreti čakre, osvoboditi duha in um, doživeti razsvetljenje, se duhovno prečistiti in razstrupiti, preseči materialno in se odpreti božanskemu – ter za to računajo … Materialno gor ali dol; račune je treba plačati in od nastavljanja soncu se ne da živeti …
Pred davnimi leti sem bil povabljen na tečaj 'svetovno znanih učiteljev' »kako obogateti«. Osebi, ki me je povabila, sem rekel: »Ti se ga boš udeležila. Potem boš vedela, kako, in boš obogatela. In ko boš bogata, bom šel na tečaj tudi jaz.« Seveda ni obogatela. A to je ni spravilo s tira. Še vedno se preživlja s prodajanjem new age megle – morda celo komu, ki je bil na tistem tečaju in prav tako kot ona ni obogatel.
Ne razumem. Človek ima cilj. Ima pot. Hodi po tej poti. Hodi leta in desetletja. Cilj je ves čas enako oddaljen. A kar hodi – po isti poti in z istim žarom, kot je krenil na pot …
Če imaš cilj, delaš na tem, da ga v doglednem času dosežeš. Če ne gre, zadevo opustiš in si najdeš nekaj drugega. Ali se samo meni zdi, da bi bilo tako najbolje? Kaj imaš od tega, da zapravljaš kupe časa in denarja za nekaj, kar se enostavno ne zgodi?
Kaj bi naredil jaz, če bi bil moj življenjski cilj, da se prebudim, odprem čakre, osvobodim duha in um, doživim razsvetljenje, se duhovno prečistim in razstrupim, presežem materialno in se odprem božanskemu? Poiskal bi nekoga, ki mu je to že uspelo. Če je kasneje pri tem uspešno pomagal še komu, toliko bolje. Pod njegovim vodstvom bi se lotil dela, napredoval in nekega dne dosegel zastavljeno. Nato bi začel novo poglavje življenja, v katerem bi naučeno uporabil.
Japonski lutkarji gledališča bunraku potrebujejo 30 let, da postanejo mojstri. A vsakih 10 let napredujejo. Vsakih 10 let so bliže cilju, ki je jasen, viden in dosegljiv. In ko dosežejo cilj, je njihove vajeniške dobe konec. Seveda še naprej vežbajo, opazujejo druge, razmišljajo in izmenjujejo izkušnje. Učijo se pa več ne – vsaj ne na tak način kot prej –, ker znajo.
Ko sem prvič izvedel za to, se mi je zdelo strašno dosti. Japonci pač … A 30 let je vseeno manj kot vse življenje …
New age je – ob ekonomiji in usihajočem krščanstvu – ena glavnih ver kapitalizma. Le videz daje, da je z njim v opreki; v resnici ga podpira. Oba terjata od nas, da vse življenje stremimo k nedosegljivemu. Ker je to vedno enako oddaljeno, smo nesrečni. Ker smo nesrečni, kupujemo vedno nove reči, ki naj bi nas vendarle vsaj malo približale cilju: zadovoljstvu, sreči, blaženosti, pomirjenosti, …? Sčasoma pozabimo, kaj smo sploh hoteli, in si samo še prizadevamo …
A kako bi naj drugače, če nas že šola tako oblikuje? Obiskujemo jo najmanj 13 let. Ure preživimo v njej in nato še doma, trpajoč v glavo podatke. Nato pa gremo delat in nam rečejo: »Pojma nimaš! Naučiti se moraš vse od začetka!« In se spet učimo. Ko za silo znamo, se nekaj v delovnem postopku spremeni – ne nujno na boljše, vsekakor pa tako, da se moramo priučiti na novo. Ko smo zreli za napredovanje, se moramo spet izobraževati … In tako vso delovno dobo.
Vse življenje nečesa ne znamo. Ves čas smo bedaki. Kar naprej se moramo izboljševati. Nikoli nismo dovolj dobri ne zase ne za druge. Nič čudnega, da se še upokojenci udeležujejo tečajev nečesa, česar ne bodo nikoli počeli, samo da jim mine čas. Kot bi bil zločin reči: »Dovolj je! Dovolj znam. Dovolj sem dosegel. Dovolj dober sem. Ne bom več kar naprej nečesa dopolnjeval in izboljševal! Že od začetka bom delal tako, da bo držalo! Ko bom naredil, bom končal z delom, sedel, spil pivo in užival v narejenem!«
Si predstavljate, da ste si zgradili hišo in je potem ne gradite več, ampak v njej samo živite? … Da na balkonu ne obešate le perila in gojite rož, ampak predvsem pijete jutranjo kavo in gledate sončne zahode? …
Gregor Hrovatin
Sep 17, 2023