Človeško genialnost je treba jemati zelo z rezervo. Res smo naredili veliko imenitnih stvari, veličastnih stvari. A naredili smo tudi veliko veličastnih neumnosti. In stvari, ki smo jih naredili dobro, ob katerih nam zastaja dih, v resnici ne znamo uporabljati.
Poglejte preprosto knjigo! V eni knjigi je lahko veliko modrosti, veliko znanja. Lahko je tudi veliko neumnosti. A ne eno ne drugo ni pomembno, če večina ljudi sploh ne bere. In tudi če kaj preberejo, tega ne razumejo ali si razlagajo po svoje. Po zadnjih podatkih 25 % Slovencev, torej vsak četrti Slovenec, ne razume preprostih besedil. Koliko jih torej ne razume zahtevnih besedil? Jih sploh kdo razume? Knjige kupi nekaj sto ljudi. Knjižne uspešnice kupi nekaj tisoč ljudi. Toda, a jih tudi vsi ti ljudje preberejo? Seveda ne. Knjige so lepe. Knjige so statusni simbol in jih je treba imeti na polici. Tako ljudje mislijo, da si pameten.
Časopise – vse časopise in revije in kar je še tega v Sloveniji – kupuje nekaj deset tisoč ljudi. In še ti v glavnem preberejo naslove. Koliko ljudi bere vse tiste sobotne in nedeljske priloge, v katerih so dolgi in težki članki? Seveda skoraj nihče. Tudi če rečemo, da 50.000 Slovencev vsaj tu in tam prebere kaj bolj težkega – pa je to zelo optimistična ocena – je to še vedno 2,5 %. To je vsak 40 Slovenec. Vsi ostali pa ne berejo. In če se slučajno zgodi, da morajo kaj prebrati, tega ne razumejo.
In kar je najbolj žalostno: tudi med temi, ki nam vladajo, skoraj nihče ne bere. Zakone pišejo ljudje, ki zakonov ne razumejo, in v parlamentu jih potrjujejo ljudje, ki jih niso prebrali ali so jih prebrali, vendar jih ne razumejo. Bolje, da se ne vprašamo, koliko sodnikov, odvetnikov in tožilcev ne razume zakonov, ko pa vemo, da imajo tudi ustavni sodniki – torej po nekem nepisanem pravilu najbolj pismeni med pravniki – z razumevanjem zakonov težave.
Za navadne ljudi je vse to zgolj zarota. Vse, česar ne razumejo, je zanje zarota. In ta težava je nerešljiva, ker tega, česar ne razumejo, nikakor ne morejo razumeti. Lahko jim razlagamo, kaj piše v ustavi – ki je precej enostavna v primerjavi z na primer Zakonom o gospodarskih družbah – pa enostavno ne bodo razumeli.
To smo videli, ko so policaji s Trga republike nosili ljudi, medtem ko so jim ti navajali člene ustave, ki jim dovolijo biti na trgu in brati ustavo. Policaji so res izpolnjevali ukaze in se bali za službo. Če bi bili Slovenci kot narod – torej tudi policaji – pismeni, bi se morali bolj bati za službo, če v nasprotju z ustavo odnašajo ljudi, kot če ne izpolnijo protiustavnega ukaza. In to, da noben policaj ni bil – in tudi ne bo – kaznovan za očitno kršenje ustave, več kot o našem pravu pove o naši pismenosti.
Da me ne bi narobe razumeli: nič nimam proti policajem. Opravljajo težko in nevarno delo. Res na eni strani tepejo begunce in nadlegujejo temnopolte, ki ne izgledajo kot turisti. A to nismo mi. Mi smo na varni strani. Nas tepejo, ko smo nevarni sebi in drugim, in nadlegujejo, ko smo očitno sumljivi; razen seveda med protesti, a to je druga zgodba. Dejansko nam policaji preprečujejo, da bi se pobili med seboj. Če se že pobijemo, pa nas dajo za rešetke, kjer vsaj nekaj časa ne moremo ubiti še koga. A kar sem hotel reči je, da so policaji res tako neumni, kot govorijo vici o njih, vendar tudi mi, ki nismo policaji in si pripovedujemo vice o njih, nismo nič bolj pametni. Kar se tiče pameti, smo v povprečju vsi policaji in blondinke.
Naše popolno nerazumevanje ne le besedil, ampak osnovnih zakonov narave, lahko razložimo na uporabi kreme za sončenje. Iz tega, kako ljudje uporabljajo – oziroma ne uporabljajo – kremo za sončenje, je očitno ne le, da nimamo pojma o pojmu, kako delujejo stvari na fizični ravni, ampak da tega niti ne poskušamo dojeti. Pravijo, da gre osel samo enkrat na led. Torej je osel bolj pameten od človeka. Kar se tiče opečenosti od sonca, gre namreč človek večkrat na led – v tem primeru na sonce. In ko ga opeče, gre spet. Ne pomisli, zakaj ga je sonce opeklo ravno danes, ne pa včeraj, ko je enako močno sijalo. Ne pomisli, kaj je včeraj počel drugače kot danes. Ne, ni kriv on, temveč sonce – kot bi osel mislil, da je za njegovo nedostojanstveno spotikanje in padanje kriv led in ne on, ker hoče na vsak način hoditi po ledu.
Za razliko od pametnih oslov, ki se izogibajo ledu, so pametni ljudje naredili korak več, in izumili kremo za sončenje. Preizkusili so jo in ugotovili, pri čem pomaga, kako pomaga in koliko časa pomaga. Napisali so navodila za uporabo, ki so na vsaki steklenički kreme za sončenje. Ljudje kupijo kremo za sončenje – kot kupijo zbirko nobelovcev – a ne preberejo skoraj ničesar. Mnogi prezrejo tudi tisto veliko številko na sprednji strani. Neredki kupijo kremo za po sončenju, ki med sončenjem seveda ne pomaga, in prav tako ni najboljše sredstvo proti opeklinam. Drugi kupijo kremo, ki ni vodoodporna, in gredo z njo na morje.
Še najbolj pametni in samozaščitniški kupijo kremo, ki je vodoodporna, nato pa se odpravijo na plažo. Dolgo hodijo po vročem soncu in se spotijo. Ko pridejo na plažo, se namažejo in gredo nemudoma v morje. Najbrž je večina od njih kdaj slišala, da olje plava na vodi, a tega ne povežejo s svojim ravnanjem. Krema za sončenje se mora seveda vpiti v kožo, preden gremo na sonce in v morje. Sicer je škoda časa, da se mažemo, in škoda denarja za kremo. Krema za sončenje je draga – kot dobra knjiga – in je na nek način statusni simbol. Z njo dokazujemo, da nismo bedaki, kot tisti teoretiki zarot, ki verujejo v globalno zaroto farmacije, da nas skuša vse po vrsti zastrupiti.
Teoretiki zarot seveda ne uporabljajo kreme za sončenje – in so opečeni. Ti, ki kremo uporabljajo narobe, pa so prav tako opečeni. In nazadnje so tudi tisti, ki se namažejo pravilno, nato pa se ves dan pražijo na soncu, opečeni. Vsi so opečeni. In nato nastopi zdrava kmečka pamet, ki iz vse te opečenosti kolektivno izpelje edini možen in logičen zaključek: »Zakaj bi se mazali s kremo za sončenje, če ne pomaga.« To postane ljudska modrost, v katero verujejo tudi tisti, ki kremo za sončenje še naprej uporabljajo – seveda narobe, ker je tako ali tako vseeno.
Nepravilna uporaba zbirke nobelovcev seveda ne škodi, zato o knjižnih zbirkah ne kroži nobena teorija zarote. Nepravilna uporaba farmacevtskih izdelkov pa v najboljšem primeru ne koristi, v najslabšem pa škodi. Če predpostavimo, da ljudje uporabljajo zdravila enako pravilno oziroma nepravilno kot kremo za sončenje, se seveda edini možen in logičen zaključek glasi: »Farmacija nas skuša vse po vrsti zastrupiti.«
Tako pridemo do zaključka, da nobelovcev skoraj nihče ne bere, in da jih tudi tisti, ki kakšnega preberejo, zelo verjetno razumejo površno ali narobe. Njihov vpliv na duhovni razvoj družbe je tako rekoč ničen. Po drugi strani pa so teorije zarote nekaj, kar ljudje razumejo, saj izhaja iz njihovih lastnih izkušenj – ne le iz izkušnje enega, ampak iz izkušenj mnogih, ki se o tem pogovarjajo. Ti pogovori pa so gonilo duhovnega razvoja družbe.
Gregor Hrovatin
Jul 16, 2023