Spolna vzgoja je zanič. Tudi pred tretjino stoletja, ko smo je bili nekaj ur deležni jaz in moji sošolci, je bila zanič. Tako takrat kot danes je bilo strokovnjakom in odločevalcem jasno, kaj je z njo narobe. Ni se spremenila … Tako takrat kot danes je bilo učiteljem in staršem jasno, kaj otroke zanima … Še vedno jim nočejo ali ne znajo povedati …
Spolna vzgoja niso spolni organi in vzdrževanje njihove čistoče, puberteta, menstruacija, oploditev, nosečnost in porod, preprečevanje nosečnosti in spolne bolezni. To je spolna izobrazba. Spolna vzgoja so odnosi: seveda tudi spolni, a predvsem med spoloma … pa tudi med vrstniki istega spola … ter prijateljski in odnosi med sorojenci, ki se spremenijo, ko trčijo ob ljubezenske … da o odnosih med starši in staršev z njihovimi bivšimi in trenutnimi partnerji sploh ne govorimo …
Otroke zanimajo odnosi: kako jih vzpostaviti; kako vzdrževati, reševati nesoglasja in se pobotati po sporih; kako veš, ali so v redu ali ne; kdaj in kako jih reševati; zakaj in kdaj jih je nujno zaključiti; kako jih zaključiti, preboleti in se kaj naučiti iz napak … Tega ni v učbenikih, knjigah ali na internetu. Tega jim ne povedo ne učitelji ne starši. Tudi študij sociologije, kamor se že desetletja množično vpisujejo, da bi izvedeli kaj o odnosih, jih pušča brez odgovorov. O tem lahko govorijo le z enako izkušenimi vrstniki ali malenkost starejšimi in za kanček manj neizkušenimi sorodniki …
Zakaj jih zanimajo odnosi? Ker opazujejo odrasle in njihove partnerske odnose. Večina jih je zanič. Skupaj so, ker so pač skupaj, da so pač skupaj. Odtujeni so drug drugemu. Nimajo si kaj povedati, zato govorijo prazne stvari. Nočejo se pogovarjati in so tiho. Ne poslušajo se in govorijo drug mimo drugega. Pristen stik drug z drugim vzpostavijo le, kadar se kregajo, pa še takrat ne vedno. Zaradi tega so žalostni, jezni, otopeli in zagrenjeni. Drug pred drugim bežijo: v delo ali domače opravke; v mamila ali popoldanske konjičke; v igrice in televizijo ali na obiske in zabave …
Otroci, hiša, oprema, avto in vrt so mašila in lepila za razpoke v odnosu: z njimi se je treba dosti ukvarjati in o njih se da pogovarjati tudi brez kreganja. A partnerji se kot kuge izogibajo možnosti, da bi bilo delo z vsem tem opravljeno in vse dogovorjeno. Tisti hip bi ostali sami drug z drugim … Sveže zaljubljeni parčki hrepenijo po točno takšnih okoliščinah, kakršnim se večina dolgotrajnih partnerjev na vse kriplje izogiba …
In kaj se zgodi, ko kateri od partnerjev tega odtujevanja noče več? Prične kuhati mulo. Če ga partner vpraša, kaj je narobe, odgovori: »Ti že veš!« Ko skuša kateri od partnerjev nekaj spremeniti, pa izve, da: »Nič ni narobe. Vse je v redu.«
Kreganje dom napolni s strahom in jezo, dretjem in ropotanjem. Kujanje pa dom napolni z zakrnitvijo čustev, s hladom in praznino … Kreganje nudi vsaj občutek, da je nekomu mar. Kujanje pa zgolj vampirsko izsrkava čustva in redi brezup … O kreganju se dosti govori in piše, a ni po zaslugi tega nič manj uničujoče. Kujanje pa, kot da ga ni, čeprav je dosti bolj prisotno kot kreganje …
Otroci nočejo tega. Mnogi ne vedo, kaj hočejo, ker tega nikjer ne vidijo v živo. A nočejo tega. Zato se hočejo pogovarjati o odnosih … In naletijo na molk. Starši to prelagajo na učitelje, učitelji na starše, oboji pa se izgovarjajo na pomanjkanje časa. Tudi ko so okoliščine za pogovor ustrezne, najdejo izgovor, da se mu izognejo.
Ko pridejo v puberteto, so otroci te vzorce že zdavnaj ponotranjili. Dečke je strah zavrnitve, deklice se nočejo osramotiti. Dečki pogosto izkazujejo naklonjenost z nagajanjem ali nasiljem – torej deklice sramotijo. Deklice svojo naklonjenost pogosto skrivajo, prijazne in nerodne poskuse dečkov pa prezrejo – torej jih zavrnejo. Ko oboji le premagajo oviro začetka in končno shodijo, so odprti in ranljivi – ter pogosto ranjeni. O tem se ne pogovarjajo drug z drugim, ampak s prijatelji in prijateljicami ali z nikomer. Nekatere rane se zacelijo, druge se prenesejo v naslednje odnose. Ko z nekom zares zaživijo skupaj, imajo spomine na nekaj lepih trenutkov in nekaj grenkih izkušenj. Nimajo pa nobenega pojma, kako prve krepiti in druge presegati …
Lepi trenutki niso povezani s količino skupaj preživetega časa, ampak predvsem z njegovo kakovostjo. Vsi se spominjamo opojenosti prvih dni, tednov in mesecev naših ljubezenskih razmerij. Vsi vemo, da ne trajajo večno. Odnosi preidejo v navado, spotoma pa se tako poglabljajo kot krhajo. Nekatera nesoglasja lahko preidemo, o drugih pa se je nujno pogovoriti. Če se nehamo pogovarjati o neprijetnih skupnih trenutkih, o rečeh, ki enega ali drugega motijo, se slejkoprej nehamo pogovarjati tudi o prijetnih. Poglabljanje odnosa se ustavi, razpoke pa se poglabljajo …
Prve dni, tedne in mesece naših ljubezenskih razmerij se pogovarjamo. Drug o drugem hočemo vedeti čimveč. Opazujemo se in raziskujemo. Poskušamo reči, ki so všeč drugemu, čeprav nam niso tako zelo. Iščemo reči, ki osrečujejo oba … Zato ta obdobja tvorijo toliko lepih spominov: ker smo bili odprti in ranljivi, ker smo se drug drugemu posvečali in se pogovarjali … tudi o neprijetnih rečeh. Lepe spomine imamo tudi na pogovore, kjer je eden od zaljubljencev govoril o slabostih, strahovih in ponižanjih, ki jih je preživel tekom odraščanja, drugi pa se je na to sočutno odzval in bil počaščen zaradi izkazanega zaupanja …
Nato pa takšne pogovore zamenjajo pogovori o skupnem bivanju, domu in opremi, službah, otrocih, poroki, prijateljih in družbenem položaju … Pogovori o sebi in o naju – prav to, kar zanima otroke in o čemer se hočejo podučiti pri 'spolni' vzgoji – pa vznikajo le še med prepiri in tonejo na »tihe dneve«, sicer pa plavajo v morju brezbrižnosti …
Nepogovarjanje o tem, o čemer se tvoj partner hoče pogovarjati, je brezbrižnost. Brezbrižnost je smrt za odnose. Otroci to vedo, ker jih brezbrižnost ubija. Zato se hočejo pogovarjati – ker nočejo umreti. Nočejo biti kot učitelji in starši, ki jim je bolj pomemben položaj straniščne deske kot odnos med njenimi uporabniki …
Gregor Hrovatin
Oct 29, 2023