V gimnaziji sem se zelo veselil filozofije. V svoji površni poučenosti sem jo smatral za kraljico znanosti, povezovalko ved in panog, osmišljevalko sveta in družbe. Mnoga velika imena znanosti in književnosti, o katerih nas učijo, so opremljena z oznako “filozof”. Že pred stoletji so ti ljudje odpirali razprave o podobnih rečeh kot mi danes. Obdelovali so jih izvirno, divje in v nasprotju s pravili mišljenja, ki nam jih je vtepavala v glavo šola – na podoben način, kot smo razpravljali dijaki sami. In osrednja fakulteta z najširšim izborom študijskih smeri se imenuje »filozofska«. Nekaj torej že mora biti na tej filozofiji, se mi je zdelo. Že v tretjem letniku – še preden sem jo imel – sem jo izbral za maturitetni predmet, in tako v četrtem zabredel globoko vanjo.
Bila je ljubezen na prvi pogled, ne pa več na drugega. Zataknilo se je že pri Platonu. Ko smo prispeli do Descartesa in vrojenih idej, s katerimi je izmaličil svoj miselni postopek, da se je lahko s točke »mislim, torej sem« nekam premaknil, pa sem se s filozofijo razšel, le da sva vztrajala v navideznem razmerju do mature.
Prvi spor s filozofijo sem imel zaradi Platonovih idej. “Ideje” bi naj bile nekakšni popolni breztelesni vzorci resničnih pojavov. Kar je predmet v odnosu do svoje sence, bi naj bila ideja v odnosu do predmeta. Ker so nam ideje kot takšne nedoumljive, jih vrli Platon opremi s pojmi. “Pojem” je ubeseditev ideje.
Imamo torej senco jabolka, ki ni jabolko. Imamo jabolko, ki je jabolko. In imamo idejo jabolka, ki ni jabolko, ampak povzetek skupnih značilnosti vseh posameznih jabolk, ki so kdajkoli bila, so ali bodo. Pojem jabolka pa je ubeseditev teh značilnosti, pri čemer smemo uporabiti vse besede tega sveta, razen besede “jabolko”.
Na tej točki mi je počilo. »Zakaj smo izumili besedo “jabolko”, če je zdaj ne smemo uprabljati? Izumljena je bila prav zato, da označi jabolko in nič drugega. Ko nekdo reče “jabolko”, vsi vemo, za kaj gre, ker je to namen te besede. Res ne vem zakaj bi jabolko – ali karkoli drugega – opisovali z vsemi drugimi besedami, razen s tistimi, ki jih označujejo,« sem rekel, zmečkal list papirja in ga vrgel na mizo. »To je “pičuri”. Jaz sem ga naredil in mu dal ime. To ime ga označuje. Zdaj lahko napišemo cel roman, v katerem podrobno opišemo ta papir in vse njegove gube. A zakaj? Vsi vemo, da je to pičuri. Drugi zmečkani listi so pač neki zmečkani listi, ta dotični zmečkani list pa je pičuri.«
Dejansko je bila to točka, na kateri sem se razšel z razsvetljenstvom, le da sem to ugotovil šele desetletja kasneje. Še dobro da sem, kajti razsvetljenstvo je zastrupilo naše poznavanje in razumevanje sveta, družbe in odnosov. Že v šoli nas učijo misliti in osmišljati karkoli samo na razsvetljenski način in na nobenega drugega. Povzemanje skupnih značilnosti pojavov v ubeseditve brez mesa in krvi ter zlaganje teh v predalčke 'nadpojmov' in 'podpojmov' je tako rekoč bistvo znanosti, ki je otrok razsvetljenstva. Če nekaj ni ubesedeno v obliki pojma in umeščeno v predalnik, za znanost ne obstaja.
Resnici na ljubo je treba priznati, da je naravoslovje sicer mahnjeno na predalčke, ni pa tako brezmejno obsedeno s pojmi. Zadovolji se z imeni, znaki, in formulami. Ko naravoslovci odkrijejo kaj novega in ustvarijo novo ime, znak ali povezavo, mu seveda prilepijo izdaten seznam značilnosti. Ko se novo znanje prime in razširi, pa predpostavljajo, da drugi naravoslovci in ljubitelji naravoslovja te reči poznajo in jih ni treba ves čas na novo pojasnjevati. Izjema tega pravila so seveda učbeniki …
Pri družboslovcih pa je povsem druga pesem. Kar je za naravoslovca npr. odkritje nove vrste živih bitij, je za družboslovca to, da spiše novo, popolnejšo razlago neke vsem znane ideje … Kaj pojmujemo pod imeni: “sociologija”, “čustvo”, “enakopravnost”, “motnja v duševnem razvoju”, “obred”, “podzavest”, “civilizacija”, “država”, “komunizem”, “sovražni govor”, “srednji vek”, “kratka zgodba”, …? Vsak pravi družboslovec iz ustreznega predalčka nam bo znal našteti kup preteklih razlag, njihove prednosti in slabosti ter povedati, katera se njemu osebno zdi najbližja popolnosti. Še huje je pri razlagah splošnih pojavov, o katerih imamo mnenje tudi nestrokovnjaki – sploh če se v razlago radi spuščajo tudi 'strokovnjaki' za vere. Kaj so: “človečnost”, “evtanazija”, “feminizem”, “morala”, “permisivna vzgoja”, “sveta trojica”, “verske vrednote”, “zdrava prehrana”, …? Vse, kar vam poželi srce – kot da obstaja trajno svetovno prvenstvo v izumljanju in podajanju razlag …
Očitno imamo pojave – npr. jabolko – ki jih vsi poznamo in jih skušajo pojasniti le dlakocepci. Obstaja pa kar nekaj pojavov, katerih obstoj sicer vsi priznavamo, ne strinjamo pa se glede tega, kaj in kakšni so. Tako pametujemo in se kregamo, da se iskri …
Kaj je smisel tega početja? Je kriva šola, ki nas uči, da resnica ni tisto, kar je res, ampak kar je nekdo uveljavil kot resnico. Ali morda razvoj jezika prehiteva naše možgane in izumljamo besede, ki jih nismo sposobni doumeti? So se prvi govorci kregali, kaj pomeni “jabolko” ali “mama”? …
Je ustrezna razlaga besede “jezik”: zvočno občevanje med pripadniki iste vrste s pomenljivimi zvoki, ki jih vsi pripadniki ne razumejo enako, zaradi česar med njimi neizogibno in pogosto prihaja do nesporazumov in posledično do nasilja? Ali bolj preprosto: se toliko kregamo zato, ker se ne strinjamo, ali zato, ker se preprosto ne razumemo?
Gregor Hrovatin
Nov 26, 2023