Te dni sem se vrgel v dopisno razpravo s četico naprednjakov. Gre torej za moje bolj ali manj somišljenike. Večina se jih je izobrazila v prejšnjem, 'svinčenem' režimu. Nikoli prej niti pozneje ni bil tako velik del prebivalstva tako dobro opismenjen. Prej jih je bilo opismenjenih manj, a bolje. V sedanjem, 'plastičnem' režimu jih je opismenjenih več, a slabo. Moji visoko izobraženi, razgledani, načitani in pisno dejavni sorazpravljalci bi nedvomno izdelali preizkus opravilne pismenosti. A iz naše razprave je bilo očitno, da so moje pripombe brali površno, jih razumeli narobe in se odzivali na reči, ki jih sploh nisem napisal. To se mi ni zgodilo prvič. Prav tako nisem edini, ki se mu to dogaja. Tekoča razprava med Svetlano Slapšak in Matevžem Krivicem v Mladininih pismih bralcev dokazuje, da lahko tudi dva nepresegljivo pismena človeka govorita drug mimo drugega ter kljub trudu ne moreta doseči, da bi oni drugi razumel, kaj govori prvi, ter se odzval na povedano, ne na lastno predstavo o povedanem.
Ja, vem: napisal sem zahteven prvi odstavek, ki je marsikoga odvrnil od branja. A to še zdaleč ni najtežja reč, ki ste jo v življenju brali. Če ste študirali vsaj eno leto, ste nedvomno naleteli na besedila z daljšimi, bolj zapletenimi in težje razumljivimi povedmi. Težka besedila so med nami. Težka so že navodila za sestavo in uporabo raznih naprav, čistil, mazil in zdravil. Njihovo neupoštevanje je lahko nevarno, tudi smrtonosno, in nesreče se dogajajo. Kljub temu se mnogi niti ne trudijo prebrati, kaj piše. Raje vprašajo nekoga, ki zadevo že uporablja in prav tako ni prebral navodil. Nekakšen gluhi telefon, pri katerem že prvi zgolj ugiba, za kaj gre …
Je pa vprašanje, katera težka besedila so zgolj težka in katera zares nerazumljiva. Pišejo učbenike in navodila opravilno pismeni ali ljudje, ki svojih misli ne znajo ubesediti tako, da bi bile razumljive drugim? Nekoč sem se za potrebe kolumne o učnem gradivu spopadel z gimnazijskima učbenikoma za zgodovino. Ko sem začel brati njuni prvi poglavji, sem vedel, kaj je zgodovina. Ko sem ju prebral, se mi ni več niti sanjalo …
Pisci učbenikov nimajo pojma, kako bodo učenci in dijaki brali in doživljali njihov umotvor. Občutek imam, da jih to niti ne zanima … Tudi pisci navodil ne pišejo za nekoga, ki o zadevi nima pojma in ne pozna strokovnih izrazov. Oboji pač nekaj napišejo. Nikomur ne bodo odgovarjali, če si ciljno občinstvo s tem pisanjem ne bo znalo pomagati …
Sposobnost vživljanja v druge je miselna vaja, kjer pozabiš nase in se poskušaš čim bolj doživeto preseliti v čute, možgane in srce nekoga drugega; prezreš, kako bi sam razmišljal, ravnal in čustvoval na njegovem mestu ter skušaš občutiti in dojeti, kako in zakaj to počne on. Predšolski otroci to počnejo samodejno, v šoli pa večina ljudi to sposobnost izgubi. Šola takšnih vaj ne izvaja, niti takšnih miselnih iger ne vzpodbuja. Če želimo druge razumeti, se moramo tega ponovno naučiti …
Sam sem bil dolgo v odraslost obupen poslušalec. Govor drugih sem si sproti prevajal v lastno besedilo o isti zadevi. Poslušal sem jih samo toliko, da sem dobil iztočnico za svoj odgovor … Nato sem se udeležil vrste delavnic, med katerimi so bile tudi takšne, ki so zahtevale pozorno poslušanje drugih. Povezave med možganskimi celicami so mi pregorevale od napora. A bilo je vredno: ko sem se učil slišati druge, sem se jih učil razumeti. Naučil sem se gledati svet na način, ki ni moj … Koliko novih obzorij mi je to odprlo! Zgolj med ljudmi z motnjami v duševnem razvoju sem slišal in doživel zgodb za več knjig – samo zato, ker sem jih bil pripravljen poslušati in sposoben zares slišati. Dobro pa mi vživljanje služi tudi pri razumevanju delovanja družbe. Je pa težko reči, ali je to blagoslov ali prekletstvo …
Zakaj se razprava o splavu nikamor ne premakne? Ker zagovorniki in nasprotniki ne govorijo o istih rečeh. Zagovorniki govorijo o nosečnicah in pravici do razpolaganja z lastnim telesom, nasprotniki pa o zarodku in svetosti življenja.
Zakaj se razprava o evtanaziji nikamor ne premakne? Ker zagovorniki in nasprotniki ne govorijo o istih rečeh. Zagovorniki govorijo o trpečih in pravici do razpolaganja z lastnim življenjem, nasprotniki pa o zdravnikih, zlorabah in predsmrtni oskrbi.
Zakaj se razprava o gospodarstvu nikamor ne premakne? Ker predstavniki delodajalcev in delavcev ne govorijo o istih rečeh. Delodajalci govorijo o svobodni gospodarski pobudi, dobičku in zasebni lastnini, delavci pa o delovnih razmerah, dostojnih prihodkih in družbeni odgovornosti.
Vseeno je, ali so vsi ti sogovorniki pametni ali neumni, strokovno podkovani ali brezbrižni; dokler vsak trobenta svoje, razprave ne more biti. Soočenja lahko trajajo ure ali dneve, lahko se pišejo članki ali knjige, pa nismo nič bliže rešitvi kot na začetku. Razprava bi bila, če bi vsaka stran predstavila svoje poudarke, nato pa bi šli vsi skupaj od točke do točke. Vsako bi obdelovali tako dolgo, da bi prišli do skupnega zaključka. Vzemimo za primer zlorabe pri evtanaziji! Do kakšnih zlorab prihaja tam, kjer se evtanazija izvaja? Na kakšne načine jih preprečujejo? Kdo bi zlorabljal? Zakaj bi zlorabljal? Kako bi zlorabljal? Kako bi se dalo to preprečiti? Naslednja točka! …
Druga težava, ki jo pogosto imajo razpravljalci, pa je, da stvari vidijo črno-belo, oziroma naše-nenaše. Države so “dobre-naše”, “zle-nenaše” (pri čemer se zlo in tujost lepita tudi na njihovo preteklost) ter kopica nepomembnih, ki jih prve in druge izkoriščajo. Naša družbena in gospodarska ureditev je “najboljša”, vse ostale pa so zavržne “diktature”. V peščici vojn, ki jih smatramo za vredne naše pozornosti, ima ena stran vse “prav”, druga pa vse “narobe” … Kot da smo predšolski otroci in si izmišljujemo pravljice, ne pa odrasli, ki si skušamo razjasniti, kam gre ta svet … Ta pojav je vsako leto hujši, torej ima nekaj opraviti s časom, v katerem živimo, in načinom, kako živimo.
Zakaj je tako? Smo se naučili biti površni, da lahko v duhu časa živimo vedno hitreje? Smo prisiljeni biti pristranski, ker obdelamo vedno več podatkov v vedno krajšem času? … Te dni najbolj odmeva mednarodna raziskava, ki je ugotovila, da je med slovenskimi dijaki zaznan upad matematične in naravoslovne, predvsem pa bralne pismenosti. Ista raziskava je ugotovila, da je upad vsesplošen – prisoten v vseh sodelujočih državah. A plitke novinarske prispevke, ki puščajo več vprašanj kot odgovorov, in gostobesedne knjige, ki jih je smiselno brati počez, če sploh, pišemo odrasli. Vse velike razprave našega časa vodimo odrasli – ne le gospodarsko in vojno, ampak tudi podnebno, čeprav je očitno, da so te stvari otrokom veliko bolj jasne kot nam … Upada naše pismenosti pa ne meri nihče in ga sploh ne opazimo …
Gregor Hrovatin
Dec 10, 2023