Starka je na obisku pri prijateljici.
»In kako je v mestu: je lepo okrašeno?«
»Ne vem.«
»Saj greš vsak dan skozi.«
»Podnevi ja, zvečer pa ne.«
»Zakaj pa ne?«
»Brezveze! Kaj naj počnem tam?«
»Spiješ kuhančka ali rum.«
»… In dam za to pol penzije? Zakaj pa ti ne greš?«
»Si pa res trapasta! Zakaj ne grem? Zaradi nog ne grem. Saj veš, da me ne nesejo.«
»Pa pojdi z vozičkom! Saj ga imaš.«
»Bodi resna!«
»Te jaz peljem.«
»Naslednjič ti bom dala strihnin v kavo, prmojduš, da ti ga bom!«
-o-
Po Dnevniku se je samodejno odpravila v predsobo. Ponavadi sta šli ob tem času s Kalo na zadnji sprehod pred spanjem. Starka je žalostno zavzdihnila in se obrnila nazaj proti dnevni sobi.
… In se še enkrat obrnila. »No, pa grem gledat te frdamane lučke, da ti bom lahko jutri povedala, kako gorijo, če jih nočeš iti sama gledat!«
Koroška cesta je bila mrtva. Bilo je ravno toliko ljudi, da se ni tesnobno ozirala čez ramo, ali ji kdo sledi. Šele vrsta pred pekarno je prekinila mrtvilo. Trg malo dalje pa je bil poln ljudi.
Nad trgom se je vzpenjalo veliko vrteče kolo, ki nikakor ni sodilo med stare hiše. Kolo in velik del trga so zapirale premične policijske ograje, pogled na preostali del pa sta zapirali neosvetljeni zadnji steni dveh stojnic. Med njima sta se prepletali dve nasproti tekoči reki ljudi.
Starka je vstopila v “praznično stajo”, kot jo je sama pri sebi poimenovala. Stojnice s pijačo, stojnice s sladkarijami in stojnice s kramo. Ljudje pa …
“… Kot da so tu zato, ker morajo biti,” je pomislila. Pijanci, dežurni zabavljači, urejene družinice, zaljubljeni parčki, ljudje, ki se pozdravljajo … “… Veseli, ker je treba biti vesel.” Še otroci so se lovili in igrali, kot bi se igrali kjerkoli. Prazničnosti niso niti zaznali, kaj šele da bi se počutili praznično.
“Vse je samo sebi namen. Ljudje so sami sebi namen. In jaz sem sama sebi namen,” je spreletelo starko. Ni šla do Gosposke ulice, da bi videla, kakšne lučke so tam. Obrnila se je in se vrnila domov.
Nikoli ni marala decembra. »December je mesec za ubit se. Pusti ga, naj bo za ubit se! Če ga okrancljaš, ni nič boljši,« je imela navado govoriti. Doma je sicer obesila nekaj okraskov, ker je pač takšna navada, a jih je redko prižgala sama sebi; le obiskom, ki so bili prav tako redki.
“Kaj je bilo to?” je pomislila, ko jo je spet objel mir Koroške ceste. “To ni materialna beda, ker ni revno. Ni beda odnosov, kajti ljudje se družijo.”
»Duhovna beda,« je rekla, ko je našla pravo besedo.
-o-
»Ti si moraš nabaviti psa!« jo je naslednji dan podučila prijateljica, ko ji je povedala, kakšne so se ji zdele “lučke”.
»Ne. Dovolj imam teh živali, ki umirajo. Preveč jih je bilo. Poleg tega sem zdaj jaz na vrsti, da umrem, in bo žival ostala sama. Ničesar ne bom več imela!«
»Saj lahko vzameš starega psa ali mačko iz zavetišča. Tri ali štiri leta boš pa že še na svetu.«
»… In vmes naj prodam stanovanje, da bom imela za veterinarja? Ne! Dovolj so mi ptiči, ki se zjutraj derejo in kakajo po balkonu.«
-o-
Popoldne pa je razmišljala o psu. Kalo je pogrešala, a za silo jo je že prebolela – kot vse živali pred njo. Ljudi ni preveč marala, živali pa so ji bile v veselje. “Mogoče bi res kakšnemu staremu psu polepšala zadnja leta življenja, da ne crkne v zavetišču.”
Pozvonilo je. “Gasilci so že bili.” Starka je pogledala skozi kukalo. Zunaj je bila gospa iz sosednjega stanovanja. Odprla je.
»Nekaj malega sem vam prinesla. A lahko vstopim?«
Spustila jo je noter.
»Veste, pomislila sem, ko so prazniki, pa se ljudje družijo, k vam pa ne vidim, da bi kdo prišel. Pa sem si rekla, bom pa jaz obiskala gospo, da ne bo tako sama.«
Starko je prijelo, da bi jo brcnila čez prag, a ji dostojnost tega ni dovolila. Sosedi je postregla s pijačo in sprejela njeno darilce: nekaj peciva in stekleničko slivovke. Poslušala jo je, ko ji je pripovedovala o svoji službi in o tem, kar je počela zadnje dni.
Ko je soseda odšla in je za njo zaklenila vrata, se je starka zrušila na stolček za preobuvanje in se zjokala. »Beda beda beda! Zakaj moram imeti opravka z ljudmi? Kaj njo briga, če sem sama?! Mogoče pa hočem biti sama. Ničesar ne ve. Zakaj so ljudje tako vsiljivi? Zakaj mislijo, da vse vedo bolje od tebe? Malo si ubog, pa so že vsi pametni, ti pa neumen … Kdo ji je rekel, naj mi pride povedat, da sem tako bedna, da ne znam poskrbeti za lastno družbo? Mogoče pa nimam družbe, ker je nočem, ker mi gredo ljudje na živce – zaradi takšnih, kot je ona. Ona pa je najbrž zdaj vzhičena sama nad seboj, ker je žrtvovala pol ure, da mi je prišla govorit o svojem življenju. Da je meni ukradla pol ure življenja, je pa ne briga …«
Ko je nehala hlipati, je vzela album. Kakšno uro je listala po njem in se spominjala tega, kar je bilo. Ko ga je zaprla, jo je prešinilo: »Dovolj je bilo!«
Napolnila je kad in dodala sol. Ni skoparila z njo. “Hollywoodska pena.” Z oken je snela lučke in jih navesila po kopalnici. “Glamour.” Na vrata kopalnice je obesila listek, jih zaprla, se slekla in zlezla v kad. To je imela rada. Zaprla je oči. “Lepo je tako umreti.”
Nato se je spomnila psa iz zavetišča. “Ga bo pa vzel kdo drug … Ali pa ga bodo uspavali in se bova srečala na onem svetu, kjer ne bo potreboval ovratnice … Manj opravka bo imel z ljudmi, bolje je. Tudi on je ubog in vsi so bolj pametni od njega. To ni življenje!”
»Kopanje pa je čisto v redu,« je rekla. S police je vzela lučke in jih spustila v vodo.
Gregor Hrovatin
Dec 17, 2023