Zbudil sem se neverjetno svež, čeprav nisem dosti spal. Počutil sem se živega. Zadnje tedne priprav se je ta občutek stopnjeval. Danes, na odločilni dan, sem se že zjutraj počutil tako, da bi lahko umrl, pa mi ne bi bilo žal za nič. In dan se je šele začel …
Janko je že slonel skozi okno in kadil. On je sploh malo spal. Kadar je spal, je sanjal more, če je bil buden, pa ga je vse bolelo. Bil je velik, zato so ga švabski naborniki uporabljali kot živo boksarsko vrečo. Lahko se je branil, a ne preveč. Nekoč je imel tega dovolj in je skušal nekomu zmečkati vrat, a mu ni uspelo. Prste je imel od branjenja pred udarci preveč polomljene, da bi lahko stisnil. Nekaj minut zatem je bilo komaj kaj na njem, kar ni bilo polomljeno … Ni mogel voziti, ni mogel streljati, je pa lahko upravljal drone.
Janja je sedela na postelji in po svoji stari navadi hipnotizirala zrak. Bila je naša, mi smo bili njeni, a v resnici je bila sama svoja. Prvič so jo vojaki posilili kot deklico, skupaj z materjo in mlajšo sestro, ki je od raztrganin umrla. Ona ni. Drugič, nekaj let pozneje, je umrla, a je telo njeno mrtvo dušo še naprej nosilo okoli …
Ostali so še spali. Vsak je sanjal svojo moro, iz katere ni mogel uiti, ali nekaj povsem drugega, iz česar se mu je bila mora zbuditi …
Pridružil sem se Janku na oknu. V daljavi se je od obzorja do obzorja razprostiral Semič. Nekoč je tam baje rastla trta. Odkar sem jaz na svetu, tam rastejo hiše. Rastejo in padajo … Na vrhu Semiča je Zid. Zadaj je baje gozd, a mi ne vidimo ničesar, razen Zidu. Bela krajina, obdana s sivim Zidom … In Kolpo, ki jo je tudi malokdo videl. Ob Kolpi je zid, na drugi strani Kolpe pa Ustaši in Švabi … No, dosti jih je tudi na tej strani, in povsod so njihove vsevidne oči, ki merijo na nas s trdnjav: Veliki vrh, Škrbec, Pesek, Hom, Črešnjice, Pleš, Lovrenc, Semenič, in tako dalje proti jugu, proti Črnomlju in Vinici, kamor mi s severa ne smemo, niti če nam tam umre mati. Na vzhodni strani pa so Žumberaški stolpi, spet med nami in gozdom in ustaškimi vinskimi goricami, vse do nevidne Kolpe. Moja domovina Groza …
Če bi bil dan, bi naju iz zahodnih trdnjav lahko videli in izstrelili raketo v hišo, ker bi jih pač veselilo razstreliti dva Slovana, ki kadita na oknu. Mogoče pa naju vidijo s termo kamerami in bodo prav tako vrgli raketo. Smrt bo prišla, prej ali slej. A zdaj sva živa, kolikor sva pač živa …
Nekoč sem letel nad zahodnimi trdnjavami in nad gozdom. Koliko gozda! … Baje je bila tudi Bela krajina nekoč sam gozd, vmes pa vasice, njive, sadovnjaki in vinogradi, pa Metlika in Črnomelj, bolj mesteci kot mesti. Tega si nisem znal predstavljati, dokler nisem videl Slovenije iz zraka. Bela krajina je danes eno samo mesto, hiša pri hiši, ruševina pri ruševini, vmes pa kakšen vrtek, drevesce ali njivica. Groza pač …
Nekomu iz trdnjave Pleš se imam zahvaliti, da sem trikrat letel in nikoli več plesal. Prvič sem letel, ko je pleška raketa pristala pred cerkvijo na Krvavčjem vrhu. Od mene je ostalo vse razen noge, od bratranca Davida, ki se je ravnokar poročil, pa je ostala samo noga … Drugič sem letel po umetno nogo v Anglijo: čez švabsko Slovenijo, kjer je še komaj kak Slovenec; čez Zahodne brege okoli laške reke Soče, kjer se še držimo; čez alpsko Švabijo, čez ravninsko Švabijo in čez morje. Bilo je, kot da sem sanjal. Danes težko ločim, kaj je bilo res in kaj je zrastlo v moji domišljiji … Z novo nogo sem letel nazaj. Zahodni bregi so bili tako lepi! Tam je še bil gozd, dolgi hribi, njive, vasi … Človek bi raje živel tam kot v Grozi. A tudi tam ne smejo nikamor iz svojih dolin. Sam sem iz letala videl več Zahodnih bregov kot Slovenci, ki tam živijo …
Svet je velik. Svet je lep. Celo Švabija je lepa, vsaj od daleč. Mi pa eni tu drugi tam, vsak v svojem kotlu, obsojeni na počasno izumiranje … Ah, če bi Sovjeti takrat zmagali in vrgli Švabe iz Rusije, ali partizani iz Jugoslavije! … Sovjeti vsaj imajo širno Sibirijo, kjer so svobodni. In zdaj se baje zbirajo na Uralu. Mogoče pa bodo udarili Švabe in jih izbrisali z obličja Zemlje … A ne bi bilo to lepo?
Zbudil sem speče. Opremili smo se in se spustili v podzemlje, v Črno krajino – edino, ki je bila res naša. Motorji so nas čakali na vagonih. Med vožnjo smo pregledali, če vse deluje. Zadnja postaja je bila farma na Božič vrhu. Iz Črne krajine smo se pripeljali med belokranjske svinje. One so šle v podzemlje in z 'metrojem' na jug. Jasno je bilo, da farme zvečer ne bo več. Postaja je bila minirana in vključil sem števec, da bo šla k vragu, še preden Švabi upepelijo farmo …
Ura je bila čas. Dal sem znak. Prižgali smo motorje, vrata so se odprla in krenili smo. Tik predtem so trdnjave in stolpi okoli Vahte zleteli v zrak. Džipi so se udejanjali okoli nas, tako kot smo se mi z motorji. Prihajali smo po vseh cestah. Spredaj je šel tank. Droni so pregledovali in čistili pot pred nami. Mejni prehod Vahte je odpihnilo in postal je Vrata. “Tako blizu in vendar tako daleč,” sem pomislil, ko se je cesta s prelaza spustila v Švabijo, kjer nisem bil še nikoli …
Ko sem še imel obe nogi, sem rad kolesaril po tistih nekaj Črešnjevskih ulicah med nadzornimi točkami. Nekoč sem šel s stricem celo v Semič. Nekaj tednov kasneje je šel sam, pa so ga Švabi zaprli. Iz zapora je prišel čez pol leta, a to ni bil več on … Nadzorne točke so bile meje mojega sveta: Strašec, Krupa, proga (nekoč smo se izmuznili čeznjo do Lahinje, da smo videli vodo, kako teče po zemlji), Poštni hrib, Gmajna. To je bil moj Črešnjevec, ki je premogel sedem češenj …
Zdaj se nisem bal nadzornih točk. Nadzorne točke so se morale bati nas. A v Švabiji ni nadzornih točk. Švabija ni taborišče. Lahko gremo, kamor hočemo, in počnemo, kar hočemo, dokler bomo živi. Dvokilometrski spust po tistih dveh serpentinah skozi gozd je bil najlepši trenutek v mojem življenju …
… Do odcepa za Iglenik. Tam sem bil spet vojak, in povedel sem svoj bataljon v akcijo. »Manj strašna noč je v črne zemlje krili kot so pod svetlim soncem sužni dnovi Napičili smo Igelnik, v Dolžu nismo ostali dolžni ničesar, v Gabrju pa smo se zagabili vsem, ki smo se jim lahko. V okna hiš smo zmetali nekaj bomb in postrelili vse, ki smo jih videli. V Gabrju je nekdo streljal na nas, zato smo pobili vse v tisti in okoliških hišah. V Brusnicah so nas domačini pričakali z zaporo. Razstrelili smo jo z bazuko ter postrelili, razsekali in povozili nekaj bežečih domačinov. Vse to smo naredili hitro, kajti naš cilj je bil priti čez Krko, razstreliti dva mostova in ceste na drugi strani, da zapremo pot švabsko-ustaški vojski z vzhoda in svojim pridobimo čas za vrnitev v nevarno zavetje domače Groze. Večina naših je namreč z džipi in tankom krenila nad Novo mesto …
Ratežu smo prizanesli in se napotili proti Krki. Cesta je šla skozi gozd. “Kako lepi kraji!” sem pomislil. “To bi lahko bila naša domovina, naše hiše. Tu bi se lahko vozili svobodno, tako kot se vozijo Švabi …”
Iz smeri reke smo zaslišali glasbo. Ob odcepu je bilo parkiranih veliko avtomobilov. Pri reki se je očitno nekaj dogajalo in bilo je dosti ljudi. Zbombardirali smo nekaj dreves, da smo zaprli tako glavno cesto kot odcep. Janko je medtem poslal dron na ogled. Videla sva, da je na otoku oder z glasbeniki in kup mladih, ki plešejo in se valjajo v blatu. Malo stran se je nek parček celo ljubil. Bilo je nekaj varnostnikov, a nobenega policaja, nobenega vojaka. Lepa, radostna zabava, kakršne mi nismo nikoli imeli …
Pred očmi se mi je stemnilo. V temi je vzniknila pikica svetlobe. Povečala se je v vhod v cerkev, iz katere sta prihajala David in Milena, in nato se je zabliskalo …
Tudi v Jankovih očeh je bila tema. Zdi se mi, da se je njemu svetil vrat, vsaj en vrat, ki ga uspešno zmečka …
»Festival,« sem rekel. »Ljudje se družijo in zabavajo, pa nihče ne strelja nanje. Bomo pa mi!« Določil sem skupino, ki bo razstrelila most s tega brega na otok in drugo, ki bo zavarovala most na levi breg. »Ostali delajte, kar hočete!«
Janji se je razvedril obraz. Najina pogleda sta se staknila; ni gledala skozme. Nasmehnila se je, česar ni naredila že vsaj 14 let. V njej se je zbudilo življenje …
Spustili smo se skozi gozd do reke. Glasba je bila tako glasna, da nas nihče ni slišal, dokler nas ni videl …
-
Zakaj smo šli pobijat ljudi, ki so živeli na zemlji naših prednikov? Zakaj smo metali bombe v hiše, kjer so se rodile naše babice in dedje? Zakaj smo streljali družinske člane ljudem, katerih družinski člani so streljali naše družinske člane? Zakaj nismo – tako ali tako brez možnosti česarkoli življenju podobnega – počakali, da nas ustrelijo, razstrelijo, povozijo, premlatijo, posilijo, izstradajo ali zastrupijo do konca? Zakaj smo uničili zabavo, ki je bila nekaj najlepšega, na kar smo v življenju naleteli? Teh vprašanj si nisem postavljal. To se sprašujete vi …
Gregor Hrovatin
-
»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim,
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;
kdor hoče vas dočákat temne zore,
neproste dni živet nočém enake,
ne branim mu, al jutra čákat more.
S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloníti noče;
temna je noč, in stresa grom oblake;
sovražnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor je tje do gošave;
to noč nam jo doseči je mogoče.
Narveč sveta otrokam sliši Slave,
tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi
si prosti vóljo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!«
France Prešeren
Jan 14, 2024