Znašel sem se pred nečem, kar bi moralo biti neučinkovito, a je delovalo. V kupu posmeha vrednega new age gnoja se je neizpodbitno skrival vsaj en biser. Moje predstave o življenju, vesolju in sploh vsem so bile torej pomanjkljive.
Z bioenergijo – življenjsko energijo – sem se prvič srečal na otroških počitnicah za otroke s posebnimi izzivi. Spremljal sem otroka z avtizmom, ki je po odhodu staršev do večera neutolažljivo jokal in naslednje jutro nadaljeval. Pristopil je izkušen sodelavec, pričel okoli njega mahati z rokami ter mu jih polagati na glavo in trup. Vse, s čemer smo otroka dotlej tolažili ostali, je bilo brez učinka. V tej luči se mi je tisto mahanje zdelo nesmiselno, a neškodljivo. Zanimalo me je, kako dolgo bo 'čarovnik' vztrajal, preden bo tudi on obupal. A otrok se je umiril. Pričel se je odzivati, vstopati v odnose, se igrati in raziskovati okolico. Do konca počitnic je le še enkrat na kratko zajokal.
Tisto poletje sem se udeležil večih počitnic za otroke in odrasle s posebnimi izzivi. Nekoč se mi je od norenja po bazenu vnelo uho. Bolelo me je dober teden, preden se je zacelilo. Le nekaj dni zatem sem spet norel po bazenu in seveda se mi je uho spet vnelo. Vprašal sem tistega sodelavca, ali lahko začara tudi moje uho. Pritrdil je. Bolj kot bolečina me je gnala radovednost. Ni se mi zdelo možno, da bi mi s tistim mahanjem lahko škodil, zato sem se sprostil in prepustil občutkom.
Takoj po začetku obravnave, ko sem stal, on pa za mano, mi je pričelo hrbet upogibati nazaj. Ni bila močna ali neodvrnljiva sila; bolj kot občutek, ko se ti zahoče pretegniti in to narediš. Razlika je bila le, da ta občutek očitno ni prihajal iz mene, ampak od njega. Ko sem se zravnal, oziroma ko me je on zravnal, mi je položil roke na prsi. Bile so neobičajno vroče. Nato mi je položil eno roko na glavo, z drugo pa je mahal okoli mojega razbolelega ušesa. Bolečina se je zmanjšala in delno prešla v srbenje – znak celjenja. Potem je še malo mahal okoli mene stoječega in sedečega. Občutek v ušesu je ostal. Naslednji dan sva zadevo ponovila. Tretji dan je bilo uho zaceljeno, in se mi kljub nadaljnjemu norenju po bazenu ni spet vnelo – ne tisto ne katerokoli naslednje poletje.
Seveda me je pričela zadeva zanimati. Nisem povsem zadrt, vsekakor pa sem trd materialist – še vedno. Amuleti in informirani predmeti, čakre, čudežna ozdravljenja, dihanje, joga, meditacija, pozitivne afirmacije in pretakanje energij, ki jih fizika ne potrebuje in razne naprave ne zaznavajo, so bili zame le razlog za norčevanje. Ne brez razloga. Ljudje, ki se s temi rečmi ukvarjajo in vanje verjamejo, so skoraj vsi čudni. Imajo resne težave z odnosi, samopodobo, zbranostjo in zdravjem. Velike težave v svojih življenjih pogosto vztrajno prezirajo, majhne pa znajo napihniti v svetovne in jih reševati na povsem neučinkovite načine. Govorijo reči, ki so v popolnem nasprotju s stvarnostjo in so nedojemljivi za razpravo na osnovi dejstev. Bolj ko zatrjujejo, kako jim vsa tista new age navlaka pomaga, jih izboljšuje in razsvetljuje, bolj očitno tičijo na mestu. Bolj zbrano in vztrajno se ji posvečajo, več težav imajo … Res nisem imel razloga, da bi njih in njihove čire čare jemal resno.
Sodelavec, ki mi je zdravil uho, je drugačen: stvaren, družaben, prizemljen Štajerec, ki ima tudi izjemno dober odnos in pristop do ljudi s posebnimi izzivi. Je eden redkih, ki jih doživlja kot povsem enakovredne. Zanj ločnice med “nami” in “njimi” preprosto ni. To sem opazil že, ko sem ga prvič videl. Kadar je bilo možno, sem ga opazoval in se učil od njega. Zato sem bil presenečen, ko je pričel mahati okoli tistega otroka. In zato izida tega mahanja nisem pripisal naključju, ampak mahanju.
Znašel sem se torej pred nečem, kar bi moralo biti neučinkovito, a je delovalo. V kupu posmeha vrednega new age gnoja se je neizpodbitno skrival vsaj en biser. Moje predstave o življenju, vesolju in sploh vsem so bile torej pomanjkljive. Če zadeva deluje – in očitno deluje –, sem hotel razumeti, kako in zakaj. Če bi to zamajalo vse, kar vem in mislim, da vem, pač bi. Važna je resnica.
Medmrežje je polno new age gurujev. Tudi ti so razlog, da ga črtim. Večina mi že na pogled ne vzbuja zaupanja. Že nekaj minut brskanja po njihovih spletnih straneh ter izjavah njihovih sledilcev zadošča za ugotovitev, da gre za nategovanje in molžo denarja. Ko poslušam sledilce gurujev v živo, pa mi tako gre na bruhanje. Učitelj mojega bioenergijskega otologa pa mi je na posnetkih deloval prijetno. Prebral sem vse, kar sem našel od njega ali o njem. Marsikaj se mi je zdelo smiselno in dokaj prizemljeno. Skoraj nič ni bilo sumljivega ali odbijajočega.
Šel sem na tečaj. V najslabšem primeru bi imel drag izlet na Gorenjsko, v najboljšem pa bi odprl novo poglavje v razumevanju življenja, vesolja in sploh vsega. Tečajnike so privedli v dvorano, polno ljudi s hudimi zdravstvenimi težavami. V ospredju je pet parov terapevtov obdelovalo pet bolnikov. “Manufaktura,” mi je šlo skozi glavo. Presenetilo pa me je vzdušje. Za toliko bolnih ljudi in izmučenih svojcev na kupu je bilo presenetljivo prijetno. Več kot prijetno, zdravilno …
Za uvod v vsak sklop tečaja smo prisostvovali obravnavam. Videli smo upogibanje hrbtov in kako se mu nekateri obdelovanci bolj ali manj uspešno upirajo. Videli smo raznolike, a večinoma zadovoljne in sproščene izraze ljudi, ko so zaključili obravnavo in se vrnili na svoja mesta v ozadju. Videli smo, kako mirno, odprto in z zanimanjem obravnavo in celotno dogajanje sprejemajo dojenčki in otroci. Manufaktura je nedvomno delovala … Na tečaju so nas učili, kako se posamezne tehnike polaganja rok in mahanja z njimi izvajajo ter čemu služijo. Učili so nas, kako obravnavati stranke: od naročanja in sprejemanja, prek pogovorov in obdelav do zaključka. Lahko smo vprašali, kar smo hoteli.
Marsikaj se mi je zdelo čudno ali nepotrebno. Privrženosti snovnemu svetu in logiki ter iskanja resnice in smisla nisem ovrgel; kvečjemu sem jih našpičil. A ko sem začel obravnavati znane in neznane ljudi, se je veliko tega, kar sem izvedel na tečaju, izkazalo kot smiselno. Šel sem na drug tečaj, kjer sem tudi sodeloval kot ročni delavec v manufakturi, in razjasnilo se mi je še več. Ravnanje z življenjsko energijo ni tako vsemogočno, kot nekateri mislijo. Ni čudežnih ozdravitev; vse so podvržene naravnim zakonom. Res pa lahko življenjska energija, ko se pretaka s človeka na človeka, prenese tudi kaj neželenega: stres, nemir, čustva, bolečine, utrujenost, na daljši rok tudi zametke bolezni. Na tečaju se nisem naučil samo postopkov mahanja in polaganja, ampak tudi zaščite sebe pred obravnavanci in njih pred sabo. Pri postopku, ki sem se ga učil, sta prenos življenjske energije in zaščita udeležencev pred neželenimi učinki tako prepletena, da ju je težko ločiti.
In to je res potrebno. K meni so neredko prihajali ljudje, ki so obupano iskali guruja, vodjo, nekoga, ki se mu bodo lahko predali in bo mislil namesto njih, nekoga, ki jim bo lahko predlagal ali ukazal karkoli, pa bodo to naredili. Pri obravnavi takšnih ljudi, ki se energijsko povsem odprejo, res potrebuješ močan energijski ščit, sicer te lahko ravno tako posrkajo, kot lahko ti posrkaš njih. Če bi izvajal kakšen drug postopek, npr. reiki, bi lahko imel težave, kot jih imajo mnogi slabo izšolani in površno delujoči bioenergetiki. Lahko bi zbolel, znorel ali postal guru ter imel sekto častilcev, sponzorjev, slug in priležnic.
Prišel sem do spoznanja, da je učitelj, pri katerem sem se izobraževal, osnoval način dela, pri katerem do odnosa guru-častilec ne more priti. Ta način dela je zaščitil, prav tako svoje ime. Če bi ga kdo želel častiti ali bi brez dovoljenja služil denar z uporabo njegovega imena, bi ga lahko tožil. To ne pomeni, da ni dostopen, ampak da si ga nihče ne more lastiti, kot si častilci radi lastijo svoje vzornike in se vmešavajo v njihova življenja.
Tudi sam sem ostal, kakršen sem bil. Obravnavancem nisem prodajal čaker in druge megle, za katero bi se lahko v najboljšem primeru le delal, da jo razumem. Raje sem jim povedal, kako prenos življenjske energije dojemam sam. Če deluje – in deluje –, deluje tudi na snov. V krvi je železo, ki ustvarja blag magnetizem. Z mahanjem in polaganjem dobro prekrvavljenih rok vzpodbuja krvni in limfni pretok v posameznih delih obravnavanega telesa, kjer so težave, širi žile, dodaja toploto v hladne dele in jo odvaja iz pregretih. Magnetizem prav tako razbija in odvaja bolečino. Tudi to, da se nekdo nekomu za nekaj minut v celoti posveti, deluje blagodejno. Nežen dotik pa je pri ljudeh in mnogih vrstah živali tako ali tako zdravilen. Dotaknjenemu da vedeti, da je sprejet, da je nekomu mar zanj. Ko je oseba upoštevana, njeno telo pa ustrezno prekrvavljeno, se samo čisti in zdravi – kolikor se lahko in nič več. To je domet prenosa življenjske energije. Kdor vam obljublja karkoli več od tega, je slepar in se mu na daleč ognite!
Prav tako mi je bil všeč način plačila. Prenos življenjske energije po postopku, ki sem se ga učil, je vreden toliko, kolikor so obravnavani ljudje zanj pripravljeni plačati, plačajo pa na koncu, v ovojnici. Večina prodajalcev new age megle zahteva visoke vsote, in pogosto jih zahtevajo vnaprej.
Dobra lastnost postopka je tudi upoštevanje uradnega zdravstva. Obravnave potekajo glede na zdravniške izvide, za uspeh pa šteje le, če so ti izvidi kasneje občutno boljši, razlog za izboljšanje pa je skoraj zagotovo obravnava. Snovalec postopka se ni izogibal znanstvenim raziskavam in te so potrjevale njegovo učinkovitost. Da izidi raziskav niso imeli večje odmevnosti, je bila bolj kriva zadrega in zadržanost raziskovalcev, ki jih niso mogli umestiti v svoje predstave o življenju, vesolju in sploh vsem – podobna zadržanost, kot sem jo čutil sam.
Vem zdaj o življenju, vesolju in sploh vsem več, kot sem vedel prej? Vsekakor. Marsikaj je prišlo iz občutkov in spoznanj med izvajanjem obravnav in je težko ubesedljivo. Ostalo sem ubesedil v pričujočem sestavku. Še vedno pa se mi nekatere reči s tečaja zdijo čudne, v nasprotju z lastnimi predstavami, ali jih ne razumem. Morda jih še bom. Sem zaradi teh izkušenj boljši človek? Vsekakor. Sicer bi ostal materialist. Vsekakor ne bi postal prodajalec new age megle. Tako pa nabiram bisere iz obeh svetov …
Kadar sem izvajal prenos življenjske energije, sem pogosto sodeloval z izvajalci drugih postopkov: reikiistov, refleksoterapevtov, shiatsu maserjev in udarjalcev na gonge. Res so bili dosti bolj 'poduhovljeni' od mene, a bili so prijetni. Bili so neprimerno bolj strpni, vključujoči, odprti za različne poglede in miroljubni kot večinsko prebivalstvo, ki new age črti podobno kot jaz. Rad sem se družil z njimi.
Nato je prišla korona. Vsi ti ljudje so postali dejavni proticepilci in teoretiki zarot. Strpnost, vključevanje in odprtost za različne poglede sta izginila. Cepljenju, znanosti, razumu in resnici so napovedali vojno in se spopadali z vsemi, ki smo te reči zagovarjali. S strahom sem pričakal vsako javno izjavo svojega učitelja in uradnih izvajalcev njegovega postopka. A spet me niso razočarali. Cepljenju sicer niso pripisovali takšne moči kot znanost, a prav tako ga niso označili za morilsko orodje kuščarskih vladarjev sveta. Še vedno zagovarjajo znanost, razum in resnico, in z nikomer se niso spopadli.
Kljub temu sem se od prenosa življenjske energije odtujil. Razkol med tem, kar sodi pod oznako “new age”, in tem, kar tja ne sodi, je enostavno prevelik. Prenos življenjske energije sodi, jaz pač ne. Večina ljudi, ki so se mu v tem času vsestranske sprtosti pripravljeni podvreči, je naklonjena new ageu, jaz nisem. Če se začnemo o tem pogovarjati, se takoj razkrije prepad med nami. Obravnavani mi ne more več zaupati, obravnava pa je v tem primeru brez haska.
To poletje se prepad med proticepilci in cepilci končno manjša. Spet smo se sposobni pogovarjati o drugih rečeh tudi po tem, ko ugotovimo, da se glede koronavirusa ne strinjamo. Jasno: na drugi strani se krepijo fašisti, ki so vsem nam bolj nevarni, kot smo mi drug drugemu …
Te dni je moj učitelj – izumitelj edinega postopka prenosa življenjske energije, ki je ta prepad premoščal – umrl. Umrl je na pragu konca sveta, kot ga poznamo. Pustil nam je orodje, s katerim si bomo lahko pomagali, da ga manj strašno preživimo ali bolj udobno umremo. Za njim niso ostali čudeži; samo tisoči ljudi, ki ravnamo drugače, kot bi ravnali, če ga ne bi bilo.
Sep 09, 2024