Si tukaj?
Sem.
Sem tukaj?
Sem.
Sem?
***
Vrnila sem se na začetno točko. Se mi zdi. Iz vrste delavnic, pogovorov o literaturi, z literaturo, preko literature, literanih večerov, literarnih branj, literanih natečajev, literarnih literarnic … do tam, kjer se vprašaš, kaj sploh počneš. Niti ne "zakaj" (ker je to kljub vsemu že preveč metafizično vprašanje za kar nek preblisk v poznem popoldnevu), temveč zgolj in samo "kaj". Kaj naj bi to moje premetavanje po jeziku sploh bilo? Bi moralo kaj biti?
V začetku sem bila (kot večinoma vsak pisec) prepričana, da mora priti beseda nekje od znotraj. Pa niti ni važno, kakšna ta beseda je. Lahko je začetek ljubezenske izpovedi, lahko ploha kletvic nad družbo, lahko čista refleksija, subtilno preigravanje sebe preko drugih. V sebi pač mora imeti nekaj, kar lahko bralec sprejme, se poistoveti, zazna, da ne rečem - začuti. Potem se prej ali slej zgodi, da je takih besed lahko več, kot bi jih lahko kdorkoli sprocesiral. Vsak vendar ne more pisati
Skrijem se v televizijo. Gibajoče slike me potegnejo vase in me prijetno zmeljejo. Da sem mehka in mlahava. Lahko se zlijem v neznanca in mu obsedim v možganih. Tam je zmešnjava. Še več ljudi, ki jih ne poznam in živijo svoje dihanje. V vseh telesih je enako. Ljubezni, sovraštva in besede, ki nimajo nanašalca. Visi pod stopom in se pretvarja, da je življenje. Vstati ob šestih, pojesti kosilo ob drugi, klepetati o jutrišnjem dnevu. "Grem po sveže žemljice." "Igrala bova tenis." Ljudje, ki vedo, kaj počnejo. Sem spužva v njihovih možganih. Tiho se plazim med izrečenim in včasih lahko vmes zaslišim lastni vzdihljaj. Slike me posrkajo v nekaj podobnega materiji. Tam sem. Sem.
Gospod in gospa sedita na stolih pred hišo. Sonce obseva zadnje stene, tako da senca pada na vso dvorišče. Na kolesu se pelje mimo. Samo še nekaj kilometrov dalje, potem se bo obrnila. Da prezrači misli. Mogoče bo več kisika v žilah vzpodbudilo srce. Hitreje mora bíti. Hitreje, da ga bo čutila.
Slike se menjava
Zložila se je v kovček Prodala anonimnežem na spletu in zazehala
ko so jo poslali na nov avtobus Bilo je očitno da je je preveč za
kratek verz in začetno uverturo v molu "Pišeš ljubezensko poezijo?"
"Te zanimajo časovne koordinate Zemlje?" "Lažeš?" Otresla se je
trepljajev po ramenih nogah višjih in nižjih točkah ki naj bi bile tam
za vzdihovanje Ni vzdihovala Ni se tresla kot premražena kobilica
Že dolgo je zmrzovala zaradi oddaljenosti Bližje ni upala ker ima
stopljen led manjšo prostornino Če bi se razlezla bi izgubila
hrbtenico "Si jo že?" "Si že … tanka?"
Prostor je bolj obvladljiv
ko je enodimenzionalen zato se premika v intervalih Po črvje
zlaga sebe v neskončne kolone vibracij Vodna gladina valovi
skupaj s premikanjem zvezd Zvezde se ne premikajo veliko
in ona zna dobro čakati Populi si obrvi Pripravi se na
novo trepljanje "Dobro je" "Ampak pesem ne sme biti tako
blizu" Njene oči so zelo daleč Prikimava "Vsaka beseda mora
stati tam z razlogom" Je tiho Ve da nihče ne pozna n
Vse je v krompirju.
Krompir se sadi spomladi in koplje v začetku jeseni. Lahko ga olupiš, spečeš, narežeš na koščke, speštaš. Je zelo užiten, če je pripravljen na pravi način in zato je tudi popularna priloga v teh koncih. Sploh pražen. S čebulo.
Je tudi pomembna tema pogovorov na kmetih. Kako pa je kaj letos s krompirjem? Ste ga že kopali? Da, to leto je izjemno debel. In ne zgrešimo veliko, če rečemo … da se vse začne in konča ravno pri krompirju.
Leto je dobro, če je veliko krompirja.
Če ga ni, je problem. Kaj bomo jedli?
In če ga res huuudoo ni, je treba iti drugam.
Vam rečem, vsi ti begunci okoli so tukaj samo zato, ker tam, od koder so, nimajo krompirja!
In roko na srce, mi ga imamo dovolj. Sploh z vsemi temi kmetijsko pospeševalnimi idejami, zakoni in subvencijami preljube Evropske unije.
Tako je to … Prišli so po naš krompir.
Skromna ideja - vsak, ki ga ima, naj ga kak kilogram postavi pred vrata in bodo šli mirno mimo.
No, tukaj pa se zgodba s krompirjem seveda še ne k
Zbiramo napačne spomine. Rojstnodnevne torte, žare z napol pečenimi perutničkami, skupinske družinske slike neznancev. Polnilniške kartice so polne sončnih zahodov, sladolednih kup, obilnih zajtrkov in dam s klobuki popolnega videza. Nihče ne slika dnevne sobe. Prazne, polne prahu in s prižgano televizijo, ki pač brni v prazno. Nihče ne slika, oh, pardon, fotografira praznega hladilnika, polnega hladilnika, hladilnika pač … ki ga gleda vsako jutro, popoldan in zvečer.
Kaj pa govorim. Dandanes fotografiramo vse.
Nove kopalke, nove kopalke na novem telesu, telo brez kopalk (ah, ne, tega ne počnemo), krožnik z bio-dietnim-razgradljivim kosilom, krožnik brez bio-dietnega-razgradljivega kosila, polico knjig, polico šamponov, razmetano posteljo, pospravljeno posteljo (+oranžna mačka), sebe v ogledalu (X100000), sebe na sto in enem mestu (X100000000), park, avtobusno postajo, mesto ponoči, mesto zjutraj (razgled z najvišjega bližnjega hriba), pohodne čevlje (primerno umazani + sepia efekt
Ljudje kot nasedli kiti
Ljudje kot izpraznjene pločevinke
Tako predvidljivi
kot kepa ledu v ustih
ki se stopi ob prvem pljunku
v ocean natiščan s sardelami
Preveč zameglitev
da bi krt lahko videl
Kupim najmodernejša očala
sočno kremo s faktorejm
ki sam od sebe pobije še komarje
Komarke se režijo
na vsa usta (kolikor jih pač imajo)
ko se vlačijo po komarjih
in jih neprizanesljivo
nategujejo pojedo izpljunejo
in potem nič hudega sluteč
opazovalec napiše znanstveni članek
z naslovom Divji živalski svet
Čeprav sploh ne ve kaj je divje
in kaj je živalsko Ljudje
pa kot nasedli kiti
nemo opazujemo dogajanje
z žlauhi v ustih s kopalkami
čez oči ker je pač treba
zaščititi nejnežnejše dele telesa
kot so tudi prsti aorte zadnji kočniki
s katerim meljemo mehko koruzo
Riti sumljivo štrlijo proti
nebu (nebo sploh ničesar ne sluti)
Pasovi se ožijo Zategujejo
da lahko Coco porabi manj
materiala ker je delovna sila
še zmeraj predraga Ljudje
kot izpraznjene pločevinke
pobiramo zamaške za dobrodelne na
Besede so zaradi odnosov.
Do sebe, drugih in okolice.
Vidim drevo. In je drevo. Sem jaz, ki ga gledam in je krošnja, v kateri so ptice.
Slišim trepet in odzvanjanje ure na zvoniku. Vem, da je čas in prostor. In vse to v moji glavi, ki hibernira.
Ko vse to zapišem je videti resnično, čeprav je noč in ponoči ni ptic, ki bi žrgolele. Slišim skovikanje sov.
In besede so zato, da so izgovorjene in slišane. Četudi samo zame in prosto odmevajo v skritih delih mojega telesa.
Besede so zame, da vem, da obstajam. In tišina je premor, ko zajamem sapo.
Tudi dihati je treba. Da podaljšaš pogodbo za dan. Leto in še nekaj poglavji.
Besede so za naivne.
Za tiste, ki mislijo, da so lahko zaokroženi. Za tiste, ki iščemo nekaj, kar nas bo držalo skupaj.
Pa nič takega ne obstaja.
So samo misli, ki begajo v neznano.
Kometi.
In besede so kometi.
Zaslepijo, da se lahko potem mirno pogrezneš v noč.
In besede so pregrade, mostovi in luknje.
Samo stavek obrneš in ti spodrsne.
Besede so spolzke in nanje se lah
Naslednji sestavek je napisan kot poskus razlage besede "jupiter", v pomenu moške muze. Ker besede za moško muzo preprosto ni ali pa mi je neznana (idol ni enakovredna zamenjava), sem jo nekaj časa iskala
(1. ker me je na to opozorila Lara - Hvala, Lara :D
2. že zavoljo moje lastne nuje - "Haaaloo? Kako pa smo lahko ženske za svoje muze v jeziku kar tako prikrajšane???!!!"
3. neke čudne obsedenosti, ki se me polasti, ko me besede "zadanejo")
ter tako precej intuitivno našla "jupitra". Kako točno do te besede ne znam razložiti, zadeva je bila precej podobna - pomivaš posodo in poješ backvokale "hitom iz 80." pa te spreleti. Recimo temu filozofski uvid, apriori prepričanje, ki ga radi uporabljajo filozofi, ko jim ni jasno, od kod je prišlo … :) (Hmm … priznam pa, da so pa možne tudi podzavestne mineštre.)
Kot se spodobi sem potem veselo pogooglala Jupitra na sto in en možen način, našla kar veliko vzporednic - od rimske mitologije, astroloških razlag, fizikalnih člankov itd. … te
Toliko o mojem ne-pisanju :D
(zlomljene veje ne morejo
zgraditi splava napisati
resnice in si na roko narisati
čaplje)
Pijem kavo ob eni popoldne
in čečkam po računalniku
kolikor se pač da po ekranu čečkati
dokler ne poči Gre preprosto za
krajšanje misli in ne trudim se
da bi presegla lastne stavčne
strukture ker je včasih pretežko
in zahteva veliko obračanja
navzven in okoli in znova
kot bi lahko mačka ulovila
lasten rep In niti ne berem
zgolj sledim prstom ki tipkajo
brez niti ki sem jo podarila
vrvohodcu In zdaj ga nimam
nikamor obesti pa tudi ni
najbolj navdušen nad visenjem
na steni Bo v predalu Bo med
prahom in lahko bo kihal skupaj
z mano Bova jokala in nihče
se ne bo pretvarjal da čuti
Zgolj lupine ki jih premetava
plima in Luna in Jupitri Čisto
preprosto kot rišejo otroci
Hiška drevo in sonce Tudi oblak
se smeje ker je taka pač
platforma operacijski sistem
ki so nam ga vgradili ob ugrizu
v jabolko Jabolka pa je seveda treba
zavorovati pred škodljivci Zato
špricamo mešamo
Do nadaljnjega bom bralka. Deloma želva, deloma pikapolonica ujeta na navpični travi ... odvisno od dneva. :)
Za (odprt) zaključek pa vam podarjam še tole ... napisano že pred časom ... je pa ... ne vem ... pač takšno, kot je.
Moja pesnitevOdločim se, da bo to moja pesnitev.
Bo nekaj, kar bi morala
napisati že zdavnaj, ko sem še vedela,
kako pisati brez besed, ki ubijajo,
in vejic, ki strogo zapečatijo
vsak odvisnik.
(Bi morala pisati brez ločil?)
Pišem brez ločil
Hotela sem povedati
Da nočem in da ne morem
Ne morem več pisati
Na list papirja
Ker je videti
Kot da pišem dnevnik
In če pišeš dnevnik
Mora biti resnica
Tisto pa ni resnica
In potem lažem
In to ni dobro
Ha
Če pišeš na list papirja
Se pojavi problem
Kako obrniti stran
Cela znanost nastane
Obrneš in potem razmisliš
Rečeš Labod in potem
Obrneš nazaj
Ker si pozabil kaj je bilo
V prejšnji vrstici
In potem še tisti primanjkljaji
Levo in desno
Grozljivo
To bi morala napisati že takrat
Ko sem še znala pisati
Na bel list papirj