Si tukaj?

Sem.

Sem tukaj?

Sem.

Sem?

***

Vrnila sem se na začetno točko. Se mi zdi. Iz vrste delavnic, pogovorov o literaturi, z literaturo, preko literature, literanih večerov, literarnih branj, literanih natečajev, literarnih literarnic … do tam, kjer se vprašaš, kaj sploh počneš. Niti ne "zakaj" (ker je to kljub vsemu že preveč metafizično vprašanje za kar nek preblisk v poznem popoldnevu), temveč zgolj in samo "kaj". Kaj naj bi to moje premetavanje po jeziku sploh bilo? Bi moralo kaj biti?

V začetku sem bila (kot večinoma vsak pisec) prepričana, da mora priti beseda nekje od znotraj. Pa niti ni važno, kakšna ta beseda je. Lahko je začetek ljubezenske izpovedi, lahko ploha kletvic nad družbo, lahko čista refleksija, subtilno preigravanje sebe preko drugih. V sebi pač mora imeti nekaj, kar lahko bralec sprejme, se poistoveti, zazna, da ne rečem - začuti. Potem se prej ali slej zgodi, da je takih besed lahko več, kot bi jih lahko kdorkoli sprocesiral. Vsak vendar ne more pisati,

Skrijem se v televizijo. Gibajoče slike me potegnejo vase in me prijetno zmeljejo. Da sem mehka in mlahava. Lahko se zlijem v neznanca in mu obsedim v možganih. Tam je zmešnjava. Še več ljudi, ki jih ne poznam in živijo svoje dihanje. V vseh telesih je enako. Ljubezni, sovraštva in besede, ki nimajo nanašalca.  Visi pod stopom in se pretvarja, da je življenje. Vstati ob šestih, pojesti kosilo ob drugi, klepetati o jutrišnjem dnevu. "Grem po sveže žemljice." "Igrala bova tenis." Ljudje, ki vedo, kaj počnejo. Sem spužva v njihovih možganih. Tiho se plazim med izrečenim in včasih lahko vmes zaslišim lastni vzdihljaj. Slike me posrkajo v nekaj podobnega materiji. Tam sem. Sem.

Gospod in gospa sedita na stolih pred hišo. Sonce obseva zadnje stene, tako da senca pada na vso dvorišče. Na kolesu se pelje mimo. Samo še nekaj kilometrov dalje, potem se bo obrnila. Da prezrači misli. Mogoče bo več kisika v žilah vzpodbudilo srce. Hitreje mora bíti. Hitreje, da ga bo čutila.

Slike se menjavaj

Zložila se je v kovček Prodala anonimnežem na spletu in zazehala

ko so jo poslali na nov avtobus Bilo je očitno da je je preveč za

kratek verz in začetno uverturo v molu "Pišeš ljubezensko poezijo?"

"Te zanimajo časovne koordinate Zemlje?" "Lažeš?" Otresla se je

trepljajev po ramenih nogah višjih in nižjih točkah ki naj bi bile tam

za vzdihovanje Ni vzdihovala Ni se tresla kot premražena kobilica

Že dolgo je zmrzovala zaradi oddaljenosti Bližje ni upala ker ima

stopljen led manjšo prostornino Če bi se razlezla bi izgubila

hrbtenico "Si jo že?" "Si že … tanka?"

Prostor je bolj obvladljiv

ko je enodimenzionalen zato se premika v intervalih Po črvje

zlaga sebe v neskončne kolone vibracij Vodna gladina valovi

skupaj s premikanjem zvezd Zvezde se ne premikajo veliko

in ona zna dobro čakati Populi si obrvi Pripravi se na

novo trepljanje "Dobro je" "Ampak pesem ne sme biti tako

blizu" Njene oči so zelo daleč Prikimava "Vsaka beseda mora

stati tam z razlogom" Je tiho Ve da nihče ne pozna no

Vse je v krompirju.

Krompir se sadi spomladi in koplje v začetku jeseni. Lahko ga olupiš, spečeš, narežeš na koščke, speštaš. Je zelo užiten, če je pripravljen na pravi način in zato je tudi popularna priloga v teh koncih. Sploh pražen. S čebulo.

Je tudi pomembna tema pogovorov na kmetih. Kako pa je kaj letos s krompirjem? Ste ga že kopali? Da, to leto je izjemno debel. In ne zgrešimo veliko, če rečemo … da se vse začne in konča ravno pri krompirju.

Leto je dobro, če je veliko krompirja.

Če ga ni, je problem. Kaj bomo jedli?

In če ga res huuudoo ni, je treba iti drugam.

Vam rečem, vsi ti begunci okoli so tukaj samo zato, ker tam, od koder so, nimajo krompirja!

In roko na srce, mi ga imamo dovolj. Sploh z vsemi temi kmetijsko pospeševalnimi idejami, zakoni in subvencijami preljube Evropske unije.

Tako je to … Prišli so po naš krompir.

Skromna ideja - vsak, ki ga ima, naj ga kak kilogram postavi pred vrata in bodo šli mirno mimo.

No, tukaj pa se zgodba s krompirjem seveda še ne ko

Zbiramo napačne spomine. Rojstnodnevne torte, žare z napol pečenimi perutničkami, skupinske družinske slike neznancev. Polnilniške kartice so polne sončnih zahodov, sladolednih kup, obilnih zajtrkov in dam s klobuki popolnega videza. Nihče ne slika dnevne sobe. Prazne, polne prahu in s prižgano televizijo, ki pač brni v prazno. Nihče ne slika, oh, pardon, fotografira praznega hladilnika, polnega hladilnika, hladilnika pač … ki ga gleda vsako jutro, popoldan in zvečer.

Kaj pa govorim. Dandanes fotografiramo vse.

Nove kopalke, nove kopalke na novem telesu, telo brez kopalk (ah, ne, tega ne počnemo), krožnik z bio-dietnim-razgradljivim kosilom, krožnik brez bio-dietnega-razgradljivega kosila, polico knjig, polico šamponov, razmetano posteljo, pospravljeno posteljo (+oranžna mačka), sebe v ogledalu (X100000), sebe na sto in enem mestu (X100000000), park, avtobusno postajo, mesto ponoči, mesto zjutraj (razgled z najvišjega bližnjega hriba), pohodne čevlje (primerno umazani + sepia efekt)

Ljudje kot nasedli kiti

Ljudje kot izpraznjene pločevinke

Tako predvidljivi

kot kepa ledu v ustih

ki se stopi ob prvem pljunku

v ocean natiščan s sardelami

Preveč zameglitev

da bi krt lahko videl

Kupim najmodernejša očala

sočno kremo s faktorejm

ki sam od sebe pobije še komarje

Komarke se režijo

na vsa usta (kolikor jih pač imajo)

ko se vlačijo po komarjih

in jih neprizanesljivo

nategujejo pojedo izpljunejo

in potem nič hudega sluteč

opazovalec napiše znanstveni članek

z naslovom Divji živalski svet

Čeprav sploh ne ve kaj je divje

in kaj je živalsko Ljudje

pa kot nasedli kiti

nemo opazujemo dogajanje

z žlauhi v ustih s kopalkami

čez oči ker je pač treba

zaščititi nejnežnejše dele telesa

kot so tudi prsti aorte zadnji kočniki

s katerim meljemo mehko koruzo

Riti sumljivo štrlijo proti

nebu (nebo sploh ničesar ne sluti)

Pasovi se ožijo Zategujejo

da lahko Coco porabi manj

materiala ker je delovna sila

še zmeraj predraga Ljudje

kot izpraznjene pločevinke

pobiramo zamaške za dobrodelne nam

Besede so zaradi odnosov.

Do sebe, drugih in okolice.

Vidim drevo. In je drevo. Sem jaz, ki ga gledam in je krošnja, v kateri so ptice.

Slišim trepet in odzvanjanje ure na zvoniku. Vem, da je čas in prostor. In vse to v moji glavi, ki hibernira.

Ko vse to zapišem je videti resnično, čeprav je noč in ponoči ni ptic, ki bi žrgolele. Slišim skovikanje sov.

In besede so zato, da so izgovorjene in slišane. Četudi samo zame in prosto odmevajo v skritih delih mojega telesa.

Besede so zame, da vem, da obstajam. In tišina je premor, ko zajamem sapo.

Tudi dihati je treba. Da podaljšaš pogodbo za dan. Leto in še nekaj poglavji.

Besede so za naivne.

Za tiste, ki mislijo, da so lahko zaokroženi. Za tiste, ki iščemo nekaj, kar nas bo držalo skupaj.

Pa nič takega ne obstaja.

So samo misli, ki begajo v neznano.

Kometi.

In besede so kometi.

Zaslepijo, da se lahko potem mirno pogrezneš v noč.

In besede so pregrade, mostovi in luknje.

Samo stavek obrneš in ti spodrsne.

Besede so spolzke in nanje se lahk

Naslednji sestavek je napisan kot poskus razlage besede "jupiter", v pomenu moške muze. Ker besede za moško muzo preprosto ni ali pa mi je neznana (idol ni enakovredna zamenjava), sem jo nekaj časa iskala

(1. ker me je na to opozorila Lara - Hvala, Lara :D

2. že zavoljo moje lastne nuje - "Haaaloo? Kako pa smo lahko ženske za svoje muze v jeziku kar tako prikrajšane???!!!"

3. neke čudne obsedenosti, ki se me polasti, ko me besede "zadanejo")

ter tako precej intuitivno našla "jupitra". Kako točno do te besede ne znam razložiti, zadeva je bila precej podobna - pomivaš posodo in poješ backvokale "hitom iz 80." pa te spreleti. Recimo temu filozofski uvid, apriori prepričanje, ki ga radi uporabljajo filozofi, ko jim ni jasno, od kod je prišlo … :) (Hmm … priznam pa, da so pa možne tudi podzavestne mineštre.)

Kot se spodobi sem potem veselo pogooglala Jupitra na sto in en možen način, našla kar veliko vzporednic - od rimske mitologije, astroloških razlag, fizikalnih člankov itd. … ter

Toliko o mojem ne-pisanju :D

(zlomljene veje ne morejo

zgraditi splava napisati

resnice in si na roko narisati

čaplje)

Pijem kavo ob eni popoldne

in čečkam po računalniku

kolikor se pač da po ekranu čečkati

dokler ne poči Gre preprosto za

krajšanje misli in ne trudim se

da bi presegla lastne stavčne

strukture ker je včasih pretežko

in zahteva veliko obračanja

navzven in okoli in znova

kot bi lahko mačka ulovila

lasten rep In niti ne berem

zgolj sledim prstom ki tipkajo

brez niti ki sem jo podarila

vrvohodcu In zdaj ga nimam

nikamor obesti pa tudi ni

najbolj navdušen nad visenjem

na steni Bo v predalu Bo med

prahom in lahko bo kihal skupaj

z mano Bova jokala in nihče

se ne bo pretvarjal da čuti

Zgolj lupine ki jih premetava

plima in Luna in Jupitri Čisto

preprosto kot rišejo otroci

Hiška drevo in sonce Tudi oblak

se smeje ker je taka pač

platforma operacijski sistem

ki so nam ga vgradili ob ugrizu

v jabolko Jabolka pa je seveda treba

zavorovati pred škodljivci Zato

špricamo mešamo

Do nadaljnjega bom bralka. Deloma želva, deloma pikapolonica ujeta na navpični travi ... odvisno od dneva. :)

Za (odprt) zaključek pa vam podarjam še tole ... napisano že pred časom ... je pa ... ne vem ... pač takšno, kot je.

Moja pesnitev

Odločim se, da bo to moja pesnitev. 

Bo nekaj, kar bi morala
napisati že zdavnaj, ko sem še vedela,
kako pisati brez besed, ki ubijajo,
in vejic, ki strogo zapečatijo
vsak odvisnik.
(Bi morala pisati brez ločil?)
Pišem brez ločil
Hotela sem povedati
Da nočem in da ne morem
Ne morem več pisati
Na list papirja
Ker je videti
Kot da pišem dnevnik
In če pišeš dnevnik
Mora biti resnica
Tisto pa ni resnica
In potem lažem
In to ni dobro
Ha
Če pišeš na list papirja
Se pojavi problem
Kako obrniti stran
Cela znanost nastane
Obrneš in potem razmisliš
Rečeš Labod in potem
Obrneš nazaj
Ker si pozabil kaj je bilo
V prejšnji vrstici
In potem še tisti primanjkljaji
Levo in desno
Grozljivo
To bi morala napisati že takrat
Ko sem še znala pisati
Na bel list papirja

Koliko je pravzaprav neba in ali so vse ostalo res drevesa?

Sedela je pred hišo na plastičnem stolu in noge raztegovala do roba mize. V roki je imela knjigo in se pretvarjala, da bere, čeprav je že lep čas zgolj zrla v črke in ob tem premlevala melodije, ki so ji krožile po ušesih. Nekaj veličastnega je bilo v tistem sedenju, čeprav se ja takrat zdelo vse prej kot to. Mačka se ji je zaletavala ob noge stola, ker je ni hotela vzeti v naročje.

Resnično, najbolj modre stvari so preproste!

Zgodba je govorila vilinki, ki to sploh ni bila. O dečku in deklici, ki sta želela iz mesta in najti kraj, kjer bi lahko bila cela. O vilincih, ki so spremljali dekle, ki to ni bilo, do kraja, kjer je deklica iz mesta našla svojo krono. Deček je medtem zašel. Izgubil se je v jarkih in se zaljubil v vilinko, ki to ni bila. To je zgodba, ki jo je prebrala davno nekoč, ko je še znala pasti v drug svet in postati tih opazovalec tujih življenj. Koliko neba je še ostalo od takrat, je bilo zdaj edino vpr

Slovenija je izjemno biotsko pestra dežela, učijo v šolah.

Imamo gore in reke.

Morja.

Soline, školjke, občasne izgubljene kite.

Morskih psov ni veliko, so pa krave.

Ovce in kure prez perja (včasih tudi z).

Imamo travnike, gozdove, ki so nekje na poti izgubili listje.

Češnje.

Jagode. Sočne, zrele in tiste bolj zelene.

Imamo cel hlev bikov.

Pa tudi izven hleva.

Označeni so s številkami in lepo po predpisih hodijo čez zebre.

Za pet komadov piščancev damo 50 evrov.

Ker so težki.

Težji od francozov, ki samevajo po predalih.

Imamo otok.

Na njem cerkvico.

Cerkvico na vsakem hribu, da ni hoja do kruha predolga.

Imamo verigo trgovin. Deloma je naša, deloma njihova.

Žemlje, senf in kranjske klobase.

Zelje, ki ga posojamo ob petkih sosedom.

Za sladico se včasih najde kakšno jabolko.

In štrudelj.

Prekmurska gibanica. Sladkor v prahu, ker tistega bolj ostrega

ne moremo spraviti po grlu.

Imamo jogurte izven roka uporabe v koših.

Hrenovke. Hrenovke. Hrenovke.

Ker je tako najlažje reciklirati sranje.

I.

Ponovno zarežem globlje. Samo da preverim, če je še kaj tam spodaj. Plast maščobe. Ali zbirka umazanih kelihov telesa. Telo je sveto, so rekli. In potem so ga sežgali. Ogenj se je vzpenjal k bogu in trosil majhne iskre na vernike spodaj. Molili smo vrtince relativnostne teorije. Beležili minevanja dni in plačevali duhovnikom za podaljšanje. Slekli smo se pod temnimi plašči negotovosti. Se plazili pod lastnimi grehi, da je bilo slajše …

Brskam. Tresem.

II.

Biti pod lastno kožo je najtežji del preživetja. Se zvijati med živci in premikati žile, ne da bi jih preveč raztegnil. Raztegnjene žile slabo prenašajo višino, višina pa je nujna za preživetje duše. Tako so rekli. Jaz kopljem globlje - včasih … ob redkih priložnostih, ko pozabim, da ne maram krvi.

Pusti me ležati v snegu

Plesati

Plesati

Dež je neizprosno tiho

III.

Klici dolgi pet ur so preveč za že skurjene možgane. Potem se začne vrteti. Vzratno in nazaj in spet navzgor. Navzdol. Navdol. Kjer ni dlani. Ni kurjave in peč

"Oči, kam greva?"

"V vesolje."

"V vesolje?"

"Obiskat greva babico Pavlo."

"Kaj pa počne babica Pavla v vesolju?"

"Šteje zvezde."

"Zakaj pa šteje zvezde?"

"Da ji ne bi bilo dolgčas."

"Hmm … zakaj pa je potem šla v vesolje, če je vedela, da ji bo tam dolgčas?"

"Ne vem."

…

"Ker mora nekdo zvezde prešteti?"

"Ja. Zato."

"Zakaj pa jih ne šteje raje z vrta?"

"Ker se z vrta ne vidi vseh."

"Ker je tam visoko drevo?"

"Ja, ker je tam visoko drevo."

"Bom tudi jaz v vesolju štel zvezde?"

"Boš."

"In ti?"

"Tudi."

"Bova skupaj štela zvezde, kot jih štejeva na vrtu?"

"Bova."

"In potem, ko bodo vse zvezde preštete?"

"Ne bodo. Vesolje je neskončno."

"Neskončno?"

"Ja. Vedno znova nastajajo nove zvezde."

"Zato mora vedno več ljudi v vesolje?"

"Ja, verjetno zato."

"In se tam srečajo in pogovarjajo o številkah?"

"In si jih zapisujejo."

"Ne maram številk."

"Lahko šteješ tudi v zajčkih."

"Res? Potem pa jih bom naštel cel kup!"

"Ampak zaenkrat greva samo pozdravit babi."

"Prav."

7 milijard sužnjev

in kdo je gospodar?

znanost serje po religiji

ljudje nemo žrejo

točke zvestobe ker

v Svetem pismu v 487. členu

piše da je primerno&zveličavno

kult lepote tanca

pasje ovratnice

in povprečje je nižje

ker učiteljice niso več

Spoštovane

centrirana Zemlja umira

to je dejstvo

le nekje v osrčju

je še mehak dih ki vozi

moj avto

7 milijard mehkih dihov

in kje je gospodar?

Zakaj bi ženska napisala takšno pesem, ko so jo pretepli?

Se prebijam skozi težek zrak zgodnjega poletja mesta. Zjutraj megla. Zdaj tanki jopiči ležijo v naročju mimohitečih kot zaupljivi kužki, ki čakajo skledo hladne vode. Če vdihnem dovolj globoko, za smogom okusim majhna zrna drevesnih semen. Svet je nabit z jeziki. Ptice besno odpevajo svoje verze in se ne zavedajo širokih ušes ljudi spodaj. Ulovim nekaj zaključkov simfonij in olajšano pohitim v senco.

Zakaj bi ženska napisala takšno pesem, ko so jo pretepli?

Dva mulca z očali, verjetno v letih proti koncu gimnazije. Presenečeno z glavo sledim njuni hitro-hoji, da bi ujela še kakšno besedo. Nič. Samo tole. Vprašanje z nepojasnjenim koncem. Dvignem obrvi. Kar tako … ker ne vem, kam bi vtaknila begajoče glasove, ki še sami ne vedo, kaj so povedali. Mogoče gre za kakšno pop pevko, trače in rumene strani, ki sta jih ravnokar prebirala. Jo je pretepel super znan moški in ona, super znana pevka je morala javnosti dati vedeti, kak

Strah me je napisati besedo. Tako je tudi vse druge. Vendar ne bodo priznali. Besede jim tečejo z jezika kot dobro naoljene kroglice, ki šklopotajo po steklenem svetu. Počasi ga drobijo. Kroglice. Svet. Kruši se ob straneh in pada v čudovito brezčasnost, ki smo mu jo ustvarili, da bo imel po smrti kam iti. Pa to niti ni tako važno. Široke misli nikogar ne pritegnejo zares. Lažje  je brati o praznih hladilnikih. Še bolje o polnih. Ampak tisto je že znanstvena fantastika. Šunt za nižje občinstvo, ki se samozadovoljuje pred ekrani Big brotherja.

Gre za to, da je besed premalo. Pa to že vsi vemo. In kimamo. S praznimi obrazi povemo vse, kar ne moremo skozi pesmi. Verzi molčijo. Ali še huje - glasno kričijo čez vakuumsko stvarnost, ki požira vse zvoke. Čudim se temu, kako dobro se znamo pretvarjati, da razumemo. Da slišimo. Pa v resnici vidimo samo premikanja ustnic in včasih - če smo zares dovolj blizu - oddaljen šepet. In potem s kretnjami gluhih zblebetamo nekaj nesmislov nazaj. Sesta

Ne piši o smrti, pesnik
izbruhali te bodo ob prvem
nakupu nad 50 evrov
Potem te bodo pustili
ležati ob cesti
jokal boš rane in si jih lepil
na mesta brez kože
Ne piši o temi
pusti jih sedeti
pod lučmi kot piščančke
ki so jih zaklali
za božič in drugič
na veliko noč
Ne piši o vstajenju, pesnik
nihče noče večno živeti
pusti jih
in zvali kamen nazaj
pred svoj grob

3. prizor - SlivniceSilnice sveta

Osebe:

helena

Zbor

pikapolonica

(bit je očem nevidna, tudi če je bit, ker biti se ne da spoznati in to je vsa scena)

helena: mislim da sem nekaj ujela

nek vzorec

in vzorci so edina rešitev

Zbor: Biti mora urejeno.

helena: vzorec je igra in igra je svet

a veš kako preprosto je v resnici? izmislim si pravila in potem igram dokler se na zatakne

Zbor: Ne moreš igrati zgolj po lastnih pravilih. Pravila ti določa narava.

helena: kako pade in kako je pospešek pri različno težkih peresih enak

kako se dvigne in kako kri zaokroži po nečem kar ni živo

vse to je kulisa vse to je ozadje na katerega lepim svoja občutenja in potem zvenim kot prerok in sem dvignjena

in v resnici sem nič

če igraš po lastnih pravilih kako doseči da te bodo drugi opazili?

Zbor: Ne moreš igrati zgolj po lastnih pravilih.

helena: seveda imaš prav seveda

imamo iste vzorce in vzorci so zmedeni in nobenega enotnega smisla ni ker so igre samosvoje tečejo ne da bi kaj vpraš

Sem Helena, študentka filozofije in slovenščine, lahko sem naključnež, ki ga srečaš na ulici, ne da bi ga srečal za res. Nimam pojma o zarotah v Ameriki, cenah nafte, religioznih vprašanjih šiitov in sunitov ter vsakodnevnih umorih bogov. Ne spoznam se na uradne kritike socializma, komunizma, kapitalizma in ostalih trenutno priljubljenih - izmov. Ne vem veliko o številkah, ki pričajo o letnem onesnaževanju, ne vem točno, kaj vse je krivo, da se led na Grenladiji topi. In ne poznam natančnih posledic svojih vsakodnevnih "tako spornih"  dejanj. Tako na kratko - očitno nimam več pojma o "velikih svetovnih problemih" kot katerikoli drug navaden državljan. Vem nekaj o razvoju slovenkega knjižnega jezika, nekaj o posebnostih v sklanjatvah, nekaj o Hobbsovem Leviathanu in počelih in bistvu pri Akvinskem.

Torej nekaj … česar širše publike pač ne zanima. Nekaj, kar je neuporabno, nekaj, kar mi v življenju pomaga toliko kot vse prebrane knjige iz zbirke Pesem ledu in ognja. Očitno sem brezupen