Strašno sem žalostna. Po vsej verjetnosti tega ne bom objavila. Pišem samo zato, ker moram dati ven iz sebe tesnobo, ki mi pritiska v prsih. Danes sem izvedela da je umrl Thor.

Thor je bil najlepši, najpametnejši, najbolj igriv, najbolj trmast, prisrčen, smešen, družaben, ljubezniv, prijazen, tečen, potrpežljiv in človečen pes, kar jih je kdaj živelo.

Umrl je 23.6.2014. Uspavali so ga, ker je imel tumor. In zdi se mi, da je zame, umrl že drugič. Prvič je umrl, ko sem ga bila, po osmih letih skupnega bivanja, primorana oddati sorodnikom. Razlogi so v tem trenutku nepomembni. In vsakič, ko sem ga šla obiskat, je ob slovesu nekaj malega spet umrlo.

Letos, se mi zdi, ga še nisem obiskala. Nisem več zmogla. Jebenti, je to težko. Pa sem trezen, racionalen človek. In si govorim, daj, Vanja, ne seri. Nimaš ga že 3 leta. Enostavno ne misli na to in si predstavljaj, da je še vedno tam, da mu je lepo, da še vedno krade hrano kokošim in muce njemu. Da še vedno kot norc skače v vodo po palico ali žogo ali kamen. Da se še vedno obsedeno valja po snegu in rine gobček (gobec!!) v sneg. Da še vedno klati hruške iz dreves. Kako visok je bil, ta naš Thor. In kako mil.

Ne vem, če bom še kdaj imela psa. Ker nobeden ne bo Thor. Ker nobeden ne bo, kot bi bivši partner, s katerim sva ga kupila, rekel, tista žaba pod stopnicami, ki leži na hrbtu z jezikom zunaj in se ne premakne ko hočeš v kopalnico.

Hvala družini B., ker ste ga imeli radi.

Thor, bil si pravi, predvsem pa moj, Thor!