Nekoč je nekdo, ne bom povedala kdo, rekel, da prijatelja spoznaš v sreči. Saj veste, obratno od tistega znanega reka, da prijatelja spoznaš v nesreči. In danes razmišljam, če je temu res tako. Kajti danes je kar srečen dan.

Ok, ne bom govorila o pretirani sreči, lahko pa z gotovostjo trdim, da sem zadovoljna. Zadovoljna sem z odzivi na svoj blog. Poleg tega, da je moj zadnji zapis objavljen v DS (Drugi svet, slovenski blogerski časopis), mi je tudi eden izmed, kar se mene tiče, najboljših blogerjev v Sloveniji, Don Marko M, namenil meni zelo všečno kritiko na svojem blogu. Od kje torej rahlo nezadovoljstvo, oziroma če sem povsem iskrena, že neke vrste užaljeno spraševanje zakaj me nekateri meni blizu ljudje, ne zasujejo s komplimenti. Komplimenti, ki se tičejo pisanja, seveda.

Če sem dovolj dobra za vse tiste, ki me ne poznajo, za avtoritete blogerstva, zakaj me določeni prijatelji ne opazijo, pohvalijo, všečkajo na fb? Da, všečkajo na facebooku. Tako nizko sem padla, da nekaterim resnično zamerim, da se nikakor ne odzovejo na moje pisanje. Ne z všečkom na fb ne z všečkom na wordpressu. In se sprašujem, če mi sploh sledijo, če me sploh berejo. Gre ne samo za indiferenco, gre za popoln ignore.

Vem, da vedo, da pišem. Je moje na novo pričeto blogerstvo tako nepomembno, trivialno, brezpredmetno za njih? Ne bi smelo biti, glede na to, da me prav dobro poznajo in vedo kakšno je bilo moje življenje do pred nedavnim. Posledično torej tudi vedo, da moje pisanje zame JE big deal. In zamerim. In mi je tudi hudo.

In od tu, sledi spraševanje, če svoje prijatelje resnično spoznaš v sreči. Ker me pisanje osrečuje. Ker mi je, kot se je izrazila moja sestra, odlična terapija. Saj ni potrebe po pisanju hvalospevov pod vsak objavljen zapis. Kakšen všečko tu in tam, bi se pa lepo videl in toplo sedel. Ni potrebno se strinjati z napisanim. Bilo bi nerazumsko se (vedno) strinjati z napisanim. Nekomu je lahko všeč slog in drugemu način. Spet tretjemu sistem.

Pa tudi nekateri zapisi so boljši kot drugi. Tako to gre. Ne bocka vedno enako. ;)

Upam, da je zgoraj omenjeni, ki meni, da prijatelje spoznaš v sreči, v zmoti. Čeprav, če pomislim…ko sem bila najbolj nesrečna v življenju, sem bila vedno obkrožena z največ ljudmi.