Zaradi velikega odziva na zadnji zapis o zasvojenosti in zdravljenju na Poljanskem nasipu, sem se odločila, da spišem nekakšno nadaljevanje na to temo. Da mi ni potrebno vsakemu posebej odgovarjati, da nekoliko širše razložim oz. opišem lastno dojemanje zasvojenosti in omenjene ustanove in da, mogoče, koga pripravim do tega, da se ne samo zamisli, temveč odloči, reče stop in gre. Na zdravljenje. Ter da bom lahko kasneje nadaljevala z bolj lahkotnimi zapisi ;)

In en velik hvala vsem za lepe besede :)

Kot rečeno, veliko vas je pisalo. Bodisi o lastni zasvojenosti bodisi o trpljenju, ki ste ga (ali še traja) doživljali ob bližnjih osebah, ki jih je uničil (po večini) alkohol.

Ne vem kaj naj rečem. Verjetno je poglavitno to, da se mora vsak sam odločiti in narediti ta korak. Nihče ne more nikogar prisiliti. Tudi meni je zdravnica večkrat rekla, da sem zasvojena z apaurini in da bi bilo potrebno zdravljenje. In kar nekaj prijateljev mi je reklo, da je moje uživanje alkohola vsaj škodljivo.

Seveda nisem verjela ne zdravnici ne prijateljem. No, glede alkohola me je nekoliko skrbelo. Sploh zadnje leto, ko sem depresijo utapljala v alkoholu in z apaurini. Grozljiva kombinacija.

Ko sem bila lani zaradi hude depresije dva tedna hospitalizirana na EKI-ju, sem sestri rekla, da bi raje imela raka, kot depresijo. Da kaj bodo ljudje rekli. Da jaz sem normalna (čeprav ni nikoli nihče rekel, da nisem).

Si predstavljate kako neumna, slepa, trmasta, sem bila, da sem izrekla takšno traparijo?

Kako zasvojena!

In dala bi raje svojo desno roko, kot si priznala, da sem zasvojena z apaurini. Po dveh desetletjih jemanja, sem bila prepričana, da nisem. Da me nihče ne razume, da enostavno spadam med tiste redke ljudi (ali jaz, kot edina), ki bodo/bomo morali apaurine jesti vse življenje.

In alkohol? Na Poljanskem nasipu sem spadala med tiste, ki so manj pili. Pa sem sama v zunanjem svetu kar znala pretiravati. Potem si lahko mislite kakšne "alkoholne zgodbe" sem srečala notri.

Še kar ne vem točno kaj želim povedati. Želim si, da vsi tisti, ki jemljete tablete, ki povzročajo odvisnost (apaurin, lexaurin, helex, xanax, sanval, morfij,...), vsi tisti, ki škodljivo uživate alkohol (naj vam zdravnik izmeri jetrni encim gama gt) in vsi tisti, ki ste alkoholiki, odidete na Poljanski nasip.

Če ne veste kako narediti prvi korak, se za začetek pogovorite z osebo, ki ji zaupate, ki vam je najbližje. In verjemite, da vam bo pomagala. Kot so meni moji najbližji. Takrat uvidiš kako radi te imajo in kaj vse so pripravljeni narediti zate. Glede samega kontakta, vam lahko pomagam tudi jaz ;) Tukaj imate povezavo: http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-zdravljenje-odvisnosti-od-alkohola/.

Kot sem napisala že v prejšnjem zapisu, je bil to moj (in še od marsikoga) najlepši in hkrati najtežji del življenja.

Naj nekoliko obrazložim.

Glede na to, da sem (bila) odvisnik, je seveda ob postopnem zmanjševanju tablet, prišlo do abstinenčne krize. Verjetno si predstavljate, da ni prijetno. Pri alkoholikih ni tako težko: tisti najhujši jo imajo nekaj začetnih dni, nekateri pa sploh ne. Pri tabletih je druga pesem. Po prvem nižanju, se pojavi gripa na kvadrat. Tako sem jaz poimenovala svojo abstinenčno krizo. Slabo ti je, vse kosti te bolijo, spiš ne, roke se ti tresejo, noge so trde, v ustih imaš kovinski okus,...In trpiš kot konj. In si ne predstavljaš, da se boš še kdaj normalno počutil.

Zato so alkoholiki načeloma hospitalizirani 4 tedne in odvisniki od tablet dalj časa. Po bolnišničnem zdravljenju sledi še vsaj štiri tedensko izvenbolnišnično zdravljenje, ko si tam do cca. 14ih, spiš pa doma. Sama sem bila notri sedem tednov.

Sedem fantastičnih tednov. Če odmislim gripo na kvadrat, ki je trajala cca. štiri tedne ;)

Kaj se počne? Disciplina, disciplina in še enkrat disciplina! Urnik, ki te prestraši že ob vstopu na hodniku in katerega gledaš vsaj osemkrat na dan, da vidiš kaj, kako, kam.

Na hitro:

7:00 telovadba

7:30 - 8:30 zajtrk

9:00 - 10:15 skupinska terapija (cca 25 pacientov je razdeljeno v 4 skupine) s terapevtom in psihiatrom

10:45 - 12:00 likovna terapija

12:00 - 13:00 kosilo

13:00 - 14:00 psihodrama

15:00 - 16:00 delovna terapija

16:45 - 17:30 kinezioterapija

18:00 večerja

19:30 ogled TV Dnevnika

22:00 spat

To je primer enega bolj zapolnjenih dni. Ampak ne se vstrašit. Vmes imaš še ostale zadolžitve. Vsak teden si zadolžen za nekaj drugega (knjižnico, pranje perila, telovadbo, higieno,...). Najlepše je, ko si zadolžen za prihod novih pacientov, jih sprejmeš in se predstaviš za terapevta ;) In te vsi "tanovi" gledajo s strahospoštovanjem ;)

Razumete? Hočem povedati, da je smeha polna hiša. Da je poleg trpljenja, odkrivanja, razkrivanja, dela na sebi,...polno hecanja, zajebancije, topline, iskrenosti. Da, predvsem iskrenosti. Ni pretvarjanja, ni laganja, ni blefiranja. Tam ni mesta za vse to. Ker če boš blefiral, boš po hitrem postopku odkrit tako s strani sopacientov kot s strani najbolj prijaznega in sočutnega osebja kar jih je in boš letel ven. Poznam jih nekaj, ki so se tam celo zaljubili :)

Tako da, dragi moji, vsi tisti, ki ste mi pisali, da imate podobne težave, zberite pogum in pojdite si spremenit življenje na bolje.

Kajti moč boste dobili tam!

ps: Da ne bo kdo pomislil, da hočem pametovati. Ne. Nisem po novem terapevt, še zdaleč ne vsa prerojena in utopično srečna po tej izkušnji. Je pa marsikaj, če ne že skoraj vse, veliko, veliko lažje. Živeti je lažje in postane lepo.