https://www.youtube.com/watch?v=dBfBK1KFG88

Danes se ne maram. Prav zoprna sem si in si grem na živce. Nisem sitna ali preveč slabe volje. Sama sebi sem antipatična in če hočem še komu kdaj ugajati oziroma biti všeč, ne bi smela pisat. Ne bi smela komentirat na fb, pošiljat sms-ov, ne bi smela pisat tega zapisa. Ampak kot je zame značilno, velikokrat počnem to, kar ni dobro zame. Kadar sem takšna, antipatična, se zna zgodit, da me ljudje, ki so me pred kratkim vzljubili, odpikajo. Kakšni novo pridobljeni frendi. Tisti, ki me v tem času stolerirajo, so potem, ko spet postanem normalna Vanja, zadovoljni in srečni da me niso, ker sem spet tako fajn.

No, vsaj jaz si tako mislim.

Razmišljam od kje ta antipatija. Ali zaradi tega, ker se počutim nesposobno? Ali zaradi tega, ker ne najdem sebi primerne službe (beri: službe, ki bi jo z veseljem opravljala)? Ali zato, ker sem si spet zjebala bioritem? Ali zato ker ne pišem? Ali...? Ah, veliko je teh ali.

Ta zapis nikamor ne vodi. Ta zapis po vsej verjetnosti najbolj spada v osebni dnevnik.

Predvidevam, da me najbolj muči bioritem oziroma spanje. Znova in znova poslušam, da tako se pa ne dela, da spi se ponoči in ne zjutraj, da naj si že enkrat to uredim, da....aaaaaaaaa, jezi me to. Ker se moram nonstop ukvarjat s svojo slabo vestjo, ki sploh ne bi bila slaba, če mi ne bi vsi okoli mene toliko utrujali. Sama resnično verjamem, da nekateri ljudje boljše, lažje in produktivneje funkcioniramo ponoči. Vem, da bom morala se nekega dne prisiliti v vaš, (normalen) bioritem. Če ne prej, tistega dne, ko (če) dobim (normalno) službo. Do takrat mi pa ni treba, kajne? Bilo bi dobro, da do takrat v tem tudi uživam in se ne ukvarjam z vestjo in s tem kako bi moralo biti. Ker nimam nič od vsega skupaj-ne normalnega bioritma ne užitka ob tem, da lahko spim dopoldan in sem budna ponoči.

Se pa zadeva zakomplicira, ko imam obveznosti, ki jih ponoči ne moreš opraviti-pregled pri zdravniku, obisk faksa, druženje s prijatelji,...marsikatera stvar se mi zavleče, ker se toliko ukvarjam s spanjem. Kar pa se seveda ne bi, če mi ne bi vsi tako in toliko najedali.

Logična posledica je slaba volja, ker se stvari kopičijo, ker se kopičijo, jih imam vse manj pod kontrolo, ker jih nimam pod kontrolo, postajam depresivna, in ko sem depresivna, ni od mene nič. Tako kot ni bilo od mene nič zadnja dva tedna. Sem pa prvič v življenju sama zbrcala depro. In postala antipatična ;) Kar slabo mi je, kako sem bedna v duhu in besedi. Nič me ne veseli. Absolutno nič. Ne, lažem. Trenutno me veselijo tudorji.

Morala bi postoriti ogromno stvari, a vse kar počnem je pospravljanje in naslajanje nad tudorji. Močni ljudje zmorejo prenehati kaditi, jaz ne. Močni ljudje lahko shujšajo, jaz ne. Močni ljudje se spravijo k učenju, jaz ne. Ne bi bilo slabo za potuho slišat, da sem močna, ker zmorem brez alkohola in tablet. Da, za potuho ;)

Eni telovadijo, drugi imajo otroke, tretji potujejo, četrti samo delajo,... Kdaj bom jaz (spet) začela normalno živeti? Se vstajati ob 7ih zjutraj, zajtrkovati, spiti kavo, ob 9ih pričeti z delom, ob pol šestih doma, nekaj pojest, pa na telovadbo, mogoče še kakšna kava s prijatelji in bo ura že devet, ko se bo treba počasi odpravit prosti postelji? In tako vsak dan, od ponedeljka do petka. Živela bom za petke, ko se bom noro veselila vikenda, ki sem si ga pošteno zaslužila. In vsak četrtek bo mali petek.

Eh, upam, da nikoli ;)

ps: tudi do ostalih ljudi antipatija hitreje pride kot sicer. In jeza, gnus, zaničevanje, odpor,... Zatorej se ni zdravo nocoj ukvarjati z menoj ;)