Se lahko resnično, čisto do konca, res, res v nulo, pripravimo do tega, da si v živo predstavljamo kaj bi storili, če bi zadeli jack pot? Ne kaj bi storili. Kaj bi počeli mesec potem, leto zatem, v življenju nasploh. Na dan potem, bi verjetno velika večina imela mačka. Bi jaz? Ne vem če ne ;)

Kaj potem? Pustimo to komu in kam vse bi dala denar, naložila, obrnila, darovala, zapravila. Kaj po-tem, ko bi denar BIL? Denarja vedno in povsod, brez skrbi kako naslednji dan in mesec in leto.

Jaz, bi zgnila. Dobesedno. Ne bi se zapila ne žurala cel life. Ne bi vsako jutro vstala iz postelje. Že zdaj ne, kaj šele potem. Vseeno bi mi bilo ali bi bil dan ali noč. Ura ne bi bila pomembna. Brezčasno življenje. V budnem stanju, bi z računalnikom v naročju spremljala svet, s prijatelji bi se videla ko me ne bi motili obiski. Ker jaz ven ne bi hodila. Imela bi veliko teraso, kamor bi me sonce doseglo in pse in mačke, ki bi mi delali družbo. In poleti bi živela ob morju. Pa ne toliko zato, da bi se kopala v njem. Za to, bi imela bazen. Bolj zato, ker ljubim morje. Vonj po morju, šum, ropot morja, pogled na morje. V bazenu bi skrbela za svoje telo. Vsake toliko, ko sam bazen ne bi bil dovolj, ker si bi, seveda, privoščila (pre)obilo hrane, bi skočila na liposukcijo. Seveda bi šla takoj po izplačilu, na plastično operacijo. Ne tisto drastično, takšno manjšo, ki bi me naredila samozavestnejšo. Potem samo še na vsake toliko let na kakšen dvig vek in glajenje gub.

Da, imela bi tudi dober avto. Ali dva. Ker sem nora na dobre avtomobile, pa tudi samozavest je spet v igri.

Dolgčas mi ne bi bilo zaradi interneta. S prijatelji bi se v živo družila največ poleti, ko bi k meni hodili na počitnice in pozimi, ko bi šli skupaj na smučanje. V mojo kočo v hribih, seveda. Takrat, ko se bi meni sprdnilo. Seveda. Bi pa častila vedno jaz. Da se odkupim za pomladne in jesenske dni, ko se mi (verjetno) ne bi družilo z nikomur. Da, žal, sem ena tistih, ki meni, da se z denarjem lahko odkupiš. Vem, da to ni prav, ampak ne morem si pomagat. Glede na to, da sem že dolgo revna, se trudim biti dobra prijateljica. Ko bi zadela jackpot, se mi ne bi bilo treba in bi prijateljstva "reševala" z bogatimi darili.

Kje sem ostala? Aha, pri postelji.

Ne, pri bazenu, smučanju in prijateljih. Pa pisala bi. Da, pisala bi veliko, veliko več. Ker sedaj nimam časa. Vse to razmišljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, mi vzame preveč časa in energije. In vse to ukvarjanje s slabo vestjo zaradi spanja, lenobe, neproduktivnosti,...

Bila sem prepričana, da bi, če bi zadela jackpot, zgnila. Očitno ne bi. Plavala bi, smučala bi, družila bi se več, konec koncev. Pa tudi potovati bi morala, če ne zaradi drugega, zaradi lepotnih posegov ;)

Torej, ne bi gnila in zgnila.

Zaključek?

1. gnijem sedaj.

2. dobro bi bilo zame in vse okoli mene, če bi zadela jackpot

3. naj že zadanem jackpot!

Ps: Petra, greva malo ven, ker OČITNO potrebujem kisik? ;)