Tole pisanje je posledica žolčne debate oziroma razpravljanja na fb s prijateljem glede božiča, krščanstva in vsega ostalega kar paše in ne paše poleg verskih praznikov.

Že večkrat sem božič "praznovala" sama in šele letos lahko z gotovostjo trdim, da mi ni hudo, da ni decembrske depresije, otožnosti, melanholije. Verjetno oz. sigurno gre velika zasluga vsem terapijam na zdravljenju in posledično seveda drugačnemu načinu razmišljanja in življenja.

Razčistila sem sama s sabo, s svetom, z ljudmi. Upam si in dovolim si izraziti svoje mnenje, za njim stati in se ne meniti kaj bodo drugi rekli, brez želje po všečnosti, ki je bila dolga leta moja spremljevalka.

In se sprašujem, po tej fb debati (pa tudi nasploh, ko berem poste o bogu, duhovnosti,...), kaj je z ljudmi. Prišli smo do stopnje, ko bi bili vsi radi poduhovljeni (in mislijo, da so), če ne že verujoči. Sedaj se boste mnogo obregnili v besedo verujoči. Da pa vsak veruje v nekaj ali nekoga, če ne drugega, vase. Ne mi s takšnimi "argumenti" v prid verovanja prihajati ven. Ker je plehko.

Res so težki časi in čas grabežljivega materializma je, verjetno ob (in zaradi) nastopu krize, prišel h kraju. Zanimiv fenomen se zgodi z ljudmi, da ne rečem rajo. Tako kot se nekateri ob smrti bližnjega zatečejo v cerkev in k verovanju v boga, tako so se nekateri zatekli (kao) v duhovnost.

V enem svojih zapisov sem že pisala o tem kako neumno se mi zdi, da bi kar naenkrat vsi želeli biti drugačni, malo nori, v glavnem tisti, ki odstopajo od normale, povprečja.

Ljudje dragi, bodite srečni, da niste nori. Imela sem priložnost od blizu videti nekaj norih in nihče si ne želi tega. Če pa resnično tako hudo želite izstopati iz povprečja, pa storite kaj. Akcija! Ker pisarjenje o tem, kako drugačni ste, vas še ne naredi drugačne.

Glede na dejstvo, da sem že nekoliko zašla, bom omenila še nekaj v razmislek staršem, ki po cele dneve visijo za računalnikom. Čudim se staršem, predvsem mamam, ki cele dneve visijo na fb, otroci pa pred tv ali sami počnejo karkoli že. Že itak so starši po službah, otroci v šolah in vrtcih, pa izvenšolske dejavnosti, nobenega časa za kvalitetno družinsko druženje, potem pa še mama na internetu visi, namesto da bi preživljala kvaliteten čas z otroki. Žalostno.

Sicer sem pa želela povedati vsem verujočim, da nimam nič proti vam. Ampak! Če že verujete v vašega boga (govora je o krščanskem bogu), potem tudi delujte tako. Ker lahko na prste ene roke preštejem verujoče, ki delujejo skladno s svojo vero.

In še nekaj. Veste kaj? Upam si trditi, da je moje srce bolj čisto, nehinavsko in iskreno od marsikoga od vas, verujočih, poduhovljenih in ne vem še kaj. Kljub mojim občasnim grdim besedam (čeprav-grdih besed ni!), kljub popizditisu, ki ga dobivam ob branju nebuloz, ki jih nekateri pišete, kljub napakam, ki sem jih, in jih še bom, v življenju storila.

Eni smo si (končno!) natočili čistega vina, imela sem srečo, da sem imela pomoč, eni si ga pa še morate.

V letu 2015 pa vsem, tudi tistim, ki vas ne maram, želim veliko sreče in miru v srcu.

Vanja