Dragi Dedek Mraz, saj vem, da vse vidiš in vse veš, tudi seveda kaj se je dogajalo zadnje leto, naj ti pa še napišem kako je sedaj. Ne sodi prestrogo klavrnega poizkusa ubesedenja tokov misli. Samo odloči ali sem bila pridna dovolj za spodaj napisane želje :)

Slišalo se bo vsaj čudno, mogoče malo noro, neverjetno, ampak dimenzije sveta se res kažejo drugače. Misli se urejajo, mnenje se izoblikuje, oči drugače vidijo, čuti se izostreno in občuti intenzivneje.

Zvečer, ko ležim in skušam zaspati, ko malo trpim, ker še ne spim in hkrati rahlo uživam ob razvijanju misli, si lahko skoraj vizualiziram misli, ki blodijo v glavi, ideje, ki se rojevajo. Zaprem oči, se sprostim, pravilno diham in si dovolim izpraznitev. Naj se spraznim vseh že nakopičenih in izgorelih misli, besed in črk. In ko sem prazna, čutim rojevanje novih, počasi začno pritekat samo črke, še naprej sproščena lahko vidim sestavljanje besed in rojevajo se stavki. Misli. Jasni stavki, ki tvorijo čudovite misli in tok besed gre tako kot si bi tukaj samo želela. Takrat so najboljše in najlepše. In takrat mi je žal, da jih ni mogoče pisati sproti.

Vem, da sem bila normalna tudi takrat, ko so bili apaurini moj najboljši prijatelj, da je bil tisti bistveni del mene vedno prisoten in (upam da) prevladujoč. Nisem si pa do letošnje pomladi predstavljala koliko zakrite me je bilo. Koliko pred mano zakritega sveta je bilo. Kot da bi se dvajset let borila z meglo ne da bi vedela da je tam in nevedoč, da sem v vojni. Ne da bi se zavedala, da obstaja svetel svet brez stalno prisotne meglice, da stvari lahko vidiš in občutiš jasneje. Fizično občutiš. Želela bi biti pesnik. Samo pesnik bi znal ubesediti moje razmišljanje in čutenje, katerega se tako nerodno lotevam sama. Spomnila sem se na Platonovo votlino in film Matrica. Ali Esmeraldo ;)

Nekomu se bo vse skupaj zdelo neumno, drugemu plehko in tretjemu brez veze. Meni pomeni ogromno. Vse. Pomeni mi novo rojstvo, začetek življenja, katerega prvič v življenju nočem končati.

Na trenutke si želim prijateljem razložiti vse skupaj, jih vprašati, če se zavedajo kako mi je vse novo, drugače. O čem razmišljam, kako čutim, kaj se mi dogaja v prsih. Ne da sem drugačna kot prej. Ker v samem bistvu res nisem. Ampak malo pa sem. Svet se je zame spremenil. In bi jih vprašala in jim razložila, pa ne znam. Včasih se bojim. da bom res izpadla malo nora ali da bodo mislili, da pretiravam, ali pa samo da naj že neham, da je to za mano in gremo naprej. Da je čas, da preneham s čudenjem. Jaz pa še kar ne morem.

Vse je spotencirano. Narobe! Moram se navadit, da je sedaj vse tako kot mora biti in da je bilo prej zadušeno, potlačeno, ne-zavestno zadrževano.

Včasih se počutim kot da sem zadeta, na kokainu recimo. Vse je kristalno jasno in energije ogromno. Takrat nikoli ni bilo tako. Tudi je bilo odlično, vendar nikoli tako jasno.

Včasih sem povsem na dnu. Vendar nikoli tako na dnu in tam na dnu, pod dnom, kot sem bila prej.

Včasih sem jokala, dušila se od bolečine, mesnate zelene muhe so gomazele v meni in prsni koš bi si razparala, upajoč na rešitev.

Sedaj bi zajokala od sreče. Samo zato, ker lahko hodim po mestu.

Včasih nisem vedela niti kakšna kuhinja mi je najbolj všeč. Zdelo se mi je da takšna, moderna, kovinski minimalizem, ki je menda v modi. Pa ni res. Všeč mi je rustika. Rustikalna kuhinja, rustikalna kopalnica. Rustika je lepa. Je topla in bogata.

Dedek Mraz, prinesi mi zdravja, modrih odločitev, naj se spet ne izgubim in rustikalno kuhinjo. Ker če mi boš prinesel rustikalno kuhinjo, bo to pomenilo, da hišo že imam ;)

Vedno samo tebi zvesta Vanja.