Se da ubesediti tesnobo?

Ne vem.

Na jok mi gre.

Iščem v glavi razloge, kljub temu, da vem, da jh ni.

Ni razlogov za tesnobo. 

Nikoli.

Pa vseeno še kar prihaja. Zadnje čase pogosteje. Spet.

In vse kar lahko, je čakanje da mine. 

Brezup.

Mogoče (pod)zavest ne dovoljuje več laganja in pretvarjanja. 

O moči in sreči in smehu in brezbrižnosti.

O trdnosti ter neobčutljivosti.

Ne se preveč rada družim. Kadar sem tesnobna je težko že sami s seboj. 

Nekateri bi pomislili, da mi ni mar. 

Ni res. 

Nisem sposobna. Takrat tisti kamen na prsih, postane skala.

Če bi imela doma apaurine, bi nocoj tekel alkohol. Verjetno. 

Najtežji stavek v celotnem blogu. In najbolj iskren.

Kdaj se bo mora končala?

Se res za nekatere nikoli ne?

Kaj moram še storiti?

Solze mi tečejo.

Prvič mi tečejo tesnobne solze.

Mogoče zato, ker pišem.

Ali pa je samopomilovanje preveliko.

Težka je ta skala.

Zaenkrat še ne pretežka.