Do pred nedavnim sem bila prepričana, da nikoli ne bom pisala o svojem obisku določene ustanove. Tako kot sem bila lani, približno ob tem času, več kot prepričana, da nikoli ne bom ne pisala ne govorila o zdravljenju na Poljanskem nasipu.

Pa je prišel trenutek, ko sem bila nehote sprovocirana in zapisala vse. O Poljanskem nasipu, apaurinih, alkoholu, depresiji, tesnobi in kurcu palcu.

Seveda sem potem povedala mami, ki pa se, na moje začudenje, ni sekirala. Zadnja leta me vse bolj preseneča, ta moja mami. Tudi njej več ni mar kaj bodo porekli drugi. Ali pa ji mogoče nikoli ni bilo in samo jaz tega nisem opazila.

Mogoče je ravno ona povod tega zapisa. Ni ji bilo namreč jasno, zakaj sem zamolčala obdobje treh tednov pred zdravljenjem. Zakaj sem se jaz bala obsojanja in ona ne.

Sedaj je očitno stvar dozorela tudi pri meni. Sicer še čakam na vse podrobnosti, da mi jih prijateljica pove, ampak zrelo pa je. Čutila sem to v zadnjih tednih. In danes sem odlične volje in danes lahko in zmorem vse.

Priznati moram, da nisem bila povsem iskrena. Res je, da sem šla na zdravljenje odvisnosti prostovoljno, res je, da bi lahko kadarkoli odnehala (hvalabogu, da nisem), vse kar sem napisala je res.

Sem pa izpustila "podrobnost", o tem, kako sem pristala tam.

Bila sem v hudem obdobju depresije, paničnih napadov, anksioznosti. Apaurini, moji najboljši prijatelji zadnjih dvajsetih let, so postali moji edini prijatelji in zobala sem jih... Ah, nočete vedeti kako sem jih jedla.

Alkohol je postal moj prijatelj številka dve. Ne, ne, spet malo lažem. Družili so se z roko v roki. Apaurini in alkohol. Nikamor si nisem upala brez enega ali drugega. Najboljše in edino res varno je bilo kadar sta bila združena.

Šestnajstega februarja je bilo še posebej hudo. Spanec spet ni prišel, pa sem malo veliko pila, malo veliko jedla. Apaurine, seveda.

Menda je bilo že globoko proti poldnevu naslednjega dne, ko sem klicala Petro. Vem, da je prišla k meni, vem, da sva šli na polikliniko k psihiatru, vem, da sem jokala in vem, da sem hotela umreti.

Nihče ni vedel kaj z mano storiti. Polje je bila edina opcija. In Petra je dala ultimat, ali v Polje ali v Črnomelj k mami.

Bala sem se mami in sem zbrala Polje :)

Ne, ne spomnim se kaj sem se pogovarjala s psihiatrinjo na polikliniki, ne spomnim se poti v Polje. Preveč zadeta in pijana. Spomnim se dolgega čakanja tam in spomnim se zobanja tablet. Strah me je bilo in sem jih spet goltala. Vem, da je Petro strašno skrbelo, ampak jaz se nisem dala. Le kdo je ona, da mi lahko vzame moje najboljše in edine prijatelje, apaurine?

Ne spomnim se niti prvega pogovora s psihiatrom v Polju. Ma ne spomnim se skoraj nič. Je pa res, kar pravijo, da je sprejemni oddelek jeba. Tam sem ostala dve noči in se čudila. Ni me bilo strah vseh tistih, nekaterih malo norih, drugih nekoliko bolj in tretjih, mogoče samo nekoliko čudnih, ljudi. Pred očmi sem imela film Let nad kukavičjim gnezdom in opazovala.

Kljub mojim prošnjam, da me odpeljejo na EKI, me niso. Ko je bilo opazovanja konec, ko je bilo jasno, da srčnega zastoja ali česa podobnega zaradi prevelike količine tablet in alkohola ne bo, so me preselili na odprti oddelek. I4 ali I5. Pozabila.

Tam sem preživela tri zelo zanimive tedne. Nekega dne zapišem podrobnosti.

Vem, da večinoma ljudje udrihajo po naši psihiatrični ustanovi Polje oziroma Studenec. Jaz ne morem. V bistvu se moram osebju tam zahvaliti za to, da so me prepričali in pripravili do tega, da grem na zdravljenje na Poljanski nasip. Vzeli so si čas, me ne filali s tableti, mi nudili moralno podporo, me počasi pekli in me na lep, diplomatski način ukanili.

Tako, da sem bila, vsa jokajoča v rešilcu, prepeljana na zdravljenje.

Tam, kejr sem preživela nekaj najhujših in hkrati najlepših dni v mojem življenju.

Oboji so mi dali novo življenje. Življenje brez apaurinov, ki si ga pred sedemnajstim februarjem, nisem predstavljala. Nisem si ga predstavljala do srede aprila lani, ko sem vzela zadnjo polovičko.

In sedaj ga živim. :)