Priznam, da sem kar nekaj časa razmišljala o čem pisati v zadnji kolumni. Prvotna ideja je bila mešanica filozofije, ljubezni oziroma seksa, norosti ali nekakšen skupek vseh kolumn.

Filozofije zato, da se (končno?) pokažem kot razmišljajoč človek, ki goji ljubezen do modrosti, do rado-vednosti.

Ljubezni in seksa zato, ker mi to leži in ker ste me takšne vajeni.

Norosti, ker sem tudi to jaz in ker bi bilo mogoče logično in najlažje nadaljevati, kjer sem ostala.

Skupek vseh kolumn, ker bi se spodobilo narediti zaključek in napisati kaj in kje, in če sploh, se je premaknilo. Navkljub odklonu zadnje kolumne.

Sprašujem se, kaj naredi kolumno dobro oziroma odlično. Je namen kolumne zabava, informiranje, izobraževanje, podajanje lastnega mnenja o določeni temi, s katerim bralca spodbudimo k razmišljanju? Vse skupaj in hkrati še več? Velika branost?

Glede na to, da pišem blog in se sedaj že upam uvrstiti med tako imenovane osebno izpovedne blogerje, ne morem in ne znam narediti ostre ločnice med kolumno in blogom. Zato se ne obremenjujem več z dejstvom, da nikoli ne bom znala zapisati kolumne, ki bo kaj več kot osebnoizpovedna,  zabavna, mogoče celo informativna in težko da bi bila razmišljujoče spodbujajoča.

Sama najraje berem zabavne kolumne, ki mi podajo še kakšno novo informacijo, hkrati pa mi nudijo pogled na določeno temo z druge perspektive. In to je zabavno. In tudi edukativno, če si le dovolj odprte glave in sprejemaš drugače misleče.

Mi bo hudo, če ne bom finalistka? Absolutno! Upam si priznati in na glas povedati, da bo prizadet moj ego, da bo že tako nizka samopodoba še malo nižja. Predvsem pa mi bo žal, da bo vsega konec ter bom hkrati izpadla iz igre za denarno nagrado. Da, tudi to si upam priznati. Jebat ga, potreben mi je ta denar.

Po drugi strani, pa mi je že uvrstitev v polfinale dala premnogo novega, lepega in upajočega v mojem življenju. Predvsem neverjetnih ljudi. Spoznala sem ljudi, res, da nekatere samo na spletu, ki jih sicer ne bi. In to me veseli. In srečna sem, ker mi nekateri dajejo upanje. Za marsikaj.

Mi odpirajo nova obzorja, me mamijo in tla spodnašajo z lastno pisano besedo in intelektom. Jim zavidam racionalnost, razgledanost ter misli, ki mi jih z neverjetno lahkoto, predvsem pa lepoto besede, dajejo v branje.

In spet drugi, ki me s svojimi kritikami učijo, da postajam boljša. Konstruktivnimi kritikami, ki so podane dobronamerno, katere rada sprejemam in katere nas na nek način združujejo in širijo.

Dobila sem tudi več slonje kože kar se neumnih kritik tiče. Kritik, ki so kritike, ker se naj bi kritika pač morala dati. In to ni kritika. Za vse tiste, ki kritike podajate zaradi kritike same, dobronameren nasvet: oglejte si definicijo kritike in jo potem podajte. Pod pogojem, da ste pismeni.

Kaj je bistvo tega branja? Ni bistva. Saj gre konec koncev za kolumno, kjer ni pravil. Mogoče je bistvo te kolumne kolumna sama. Kolumna, ki ni tako zanimiva za širše množice, kot je bila zadnja ali vse ostale, ki mogoče ni komercialna, je pa tudi ta moja. In, hočete ali nočete, tudi to sem jaz. Kot mi je rekel moj novi prijatelj, naj bom ob njemu vedno jaz. Brez pretvarjanj. Tudi ob vas sem in bom.

Da pa potešim radovednost glede mojega projekta iskanja partnerja. Projekt je še vedno aktiven. Čeprav….čutim, nekaj novega čutim.