Joj, se mi je včeraj zareklo, da bom spala zunaj. Sem o tem razmišljala že predvčerajšnjim, ob pogledu na pomožno ležišče v sobi in veliko teraso. Je ostalo samo pri razmišljanju. Ker sem upala, da bova obe, niti ne tako presenečeni ugotovili, da trezna ne smrčim. Žal, sva se hudo zmotili.

Ampak včeraj sem bila trdno odločena, da pa bom. Že popoldan, ob njeni siesti, sem ležišče prestavila na teraso, in ja, ravno prav trdo, široko, dolgo in špartansko hedonistično je.

Ne morem pozabiti najinega prihoda sem.

Voziva s trajekta proti mali vasici z dvema ulicama, iščoč dokaj izstopajočo hišo, na glavni ulici, ki se imenuje po vasi. Kolikokrat sva jo zgrešili ne vem. Ker sva na koncu najino ulico iskali v naslednji, drugače se imenujoči vasi.

Saj vem, da se tukaj ne sliši smešno, bilo pa je.

In smešno je bilo, da sva bili takoj ob prihodu povabljeni na višnjevec, ki pa to ni bil. Prej obarvano mekano. No, mogoče tragikomično zame in nikogar drugega. Le kdo bi vedel?

In smešno je bilo, da se je Jadransko morje umaknilo, ko sva obe hoteli zaplavati. Ker sta najina karakterja nekoliko pretežka za eno majhno morje kot je naš Jadran? Ali mogoče zato, ker sem bila končno soočena z lastno lansko bolečino in jo tudi sprejela?!

Bilo je smešno, ko sva drugi dan iskali trgovino. Ne, saj nisva iskali, so naju usmerili. Ma nisva prispeli tja, kamor so naju poslali. Bilo nama je smešno, ko sva videli, kje sva pristali. Res da blizu, res, da bi bilo bolje iti s kolesom, ki so nama ga dali zastonj na uporabo, res, da so imeli vseh šest stvari iz najinega spiska (tudi donat!), ampak...že zunanji videz marketa lipe naše, naju je šokiral. Ena od naju, ma ne me jebat in druga v krohot. Verjamete, da so v najlepšem mestu na svetu trafike večje? Pa so!

So pa tudi praktični ti naši dalmatinci v lipi naši-nema da nema u mini marketu! Od donata, sadja, sladoleda, igrač, pa do čikov. Saj ne da bi to kupovali, zapomniš si pa le.

Pa sva rekli, če sva že z avtom, ki ga ne bova več ne potrebovali ne uporabljali, pojdiva še en krog. V kafič na kavo, že drugi dan dopusta rešiti mojo abstinenčno krizo po espressu. Krog je že bil, al kafane nema.

Vse kar vidiš, so pravljične hiše.  In avtomobili z mariborsko registracijo. Privat moderne hiše, privat renovirane vintage hiške, takšne in drugačne hiše z apartmaji za oddajo, hiše, ki se prodajajo ali pa so že sold out. In tote table, for sale ali sold out, mi niso ugajale. Ker so me v tem, mogoče primitivnem, prej prvinskem, vsekakor pa najlepšem okolju, spomnile na umazanijo, grdobijo, pohlepijo, kapitalizem, ponarejenost, amerikanijo, intakodaljeintakonaprej. In moje nezadovoljno(ivo) življenje tam daleč, v najlepšem mestu na svetu.

Vse to do drugega dne.

In potem, ko je na večer drugega dne, prišel čas za spanje zunaj, me je zazeblo. Pa ne od strahu, ampak me je res zazeblo. Sem se prestavila k speči tihi gmoti v apartmaju in tresel se je Ugljan. Jebat ga, je domače vino naredilo svoje.

Je zjutraj ni bilo ob meni. Pobegnila je na plažo, ker se hrup v apartmaju ni skladal s tišino katere sva se navadili tukaj in ker sem jo ponoči menda otipavala.

Saj ne, da bi jo res nadlegovala. Kašljala je in sem jo božala po hrbtu v želji ji pomagati.

Ne spomnim se kaj mi je dogajalo. Je moralo pa biti zanimivo. Naključnemu opazovalcu, če bi bil prisoten.

Ja, takšne težave imava.

Ne vem kako se bova danes dogovorili glede poti do plaže. Greva po potki, ki traja štiri minute ali ubereva triminutno bližnjico?

Vzameva kavo s sabo na plažo ali spijeva na terasi? Verjetno bo padel težak kompromis in jo bova spili tu in tam.

Je pa najhujša dilema glede placa ob morju. Pod velikim borom (iglavec je, menda je bor), je mizica in klopca. In senca, seveda. Do morja me loči dva metra sonca, kjer se osušim in nastavljam nago rit. Težava je v tem, ker je tukaj majhen bazenček v morju. In tam, dvajset metrov naprej, je drugi bor, brez mizice in klopce, s senco, a nekoliko večjim morskim bazenčkom.

Okoli naju pa nikogar, nikogar, nikogar. Le kje zaplavati in pustiti brisačo?

Nič, lakota me daje spet. Mogoče je gazda spet spekel ribe, ki naju bodo čakale ob prihodu iz plaže. Če ne, bo treba pa jagnjetino jesti.

Ajme, težko meni.