Pred nekaj leti, ko se je prijateljica s partnerjem odločila za otroka, jo je mati vprašala, če je prepričana v njuno vezo. Če ju druži kaj več kot samo fizična privlačnost, ker ko enkrat ostariš, je pomembno predvsem to, da partnerja znata komunicirati. Ne spomnim se njenega odgovora, ki pa konec koncev niti ni pomemben. Takrat smo bili v letih, zgodnjih tridesetih, ko smo si še lahko, in smo tudi si, izmišljevali, bili prezahtevni in (pre)kritični. Fizična privlačnost je bila tista, ki je največ in skoraj edina štela v vezi.

Sama si ne predstavljam biti s partnerjem, s katerim se ne bi imela kaj pogovarjati. Seveda je jasno, da me mora tudi telesno privlačiti, vendar dopuščam možnost, da me moški začne telesno privlačiti šele na petem ali desetem zmenku. Ker če bo svoj jezik pravilno vrtel, globoko gledal in seksi gestikuliral, bom njegova že na tretjem.

V zadnjih letih sem spoznala kar nekaj poročenih parov, ki si posteljo dobesedno samo delijo.

Vseeno pa se mi ob zgoraj napisanem postavlja vprašanje, čemu nekateri pari ostajajo poročeni, glede na to, da že leta in leta ne seksajo.

Ko sem prvič slišala za primer, kjer par ne seksa približno deset let, me je vrglo na rit. Nisem verjela. Moja common sense tega ni dojemala. In še kar ne. Pa ni to osamljen primer. V zadnjih letih sem spoznala kar nekaj poročenih parov, ki si posteljo dobesedno samo delijo.

Ok, sta prijatelja, se razumeta, se pogovarjata, na trenutke (verjetno) celo fino imata. Ampak meni še kar ni jasno. In ne, nisem človek, ki bi menil, da je v vezi najpomembnejši seks. Je pa zelo zelo pomemben. Tudi po dvajsetih letih zakona.

Kaj je pomembneje v življenju, denar ali ljubezen?

Ker jasnega odgovora, zakaj takšni zakoni obstajajo še vedno nimam, špekuliram.

Moja prva misel je denar. V dvajsetih ali več letih zakona, si verjetno ustvariš nekaj skupnega premoženja. Če ne drugega, vsaj stanovanje kupiš ali zanj odplačuješ kredit. Pa je to dovolj velik razlog za bivanje z osebo, ki ti je samo še neke vrste prijatelj, s katero nimaš nič telesnega?

Je to dovolj velik razlog, da zapravljaš svoje življenje?

Kaj je pomembneje v življenju, denar ali ljubezen?

Nisem v takšni situaciji, upam pa glavo staviti, da če bi bila, bi brez pomisleka izbrala ljubezen. Ljubezen do sebe in iz takšnega odnosa odkorakala v najeto garsonjero.

Nekateri pari ostajajo skupaj zaradi otrok.

Drugo, kar mi pade na pamet, so otroci. Nekateri pari ostajajo skupaj zaradi otrok. Bomo počakali, da otroci odrastejo in se potem pogovorili kako in kaj oziroma šli narazen.

Tukaj imam v glavi samo eno misel in spomin: prvih osemnajst let svojega življenja sem mami prosila naj se loči. Ko se je, mi je bilo vseeno, ker sem šla sama od doma. Tako da, če resnično mislijo, da otroci ne vidijo, čutijo (ne)ljubezni med staršema, so ali slepi ali noji.

Za kaj več razlogov mi zmanjka idej.

O idiotizmu verskih razlogov, nima smisla izgubljati besed.

Zgoraj omenjena gospa je že vedela o čem govori.

Govorila sem, seveda, o ljudeh, ki verjamejo v monogamijo, jo prakticirajo oziroma bi jo, v kolikor bi bil partnerski odnos "normalen". Odmislimo tiste, ki skačejo čez plot neglede na stanje v domači postelji.

Recite mi zagamana trma, ampak zame ni dovolj dobrega razloga, ki bi »opravičeval« obstoj takšnega zakona. Moja (za nekatere naivna) predstava je, da ko si v vezi deset, dvajset ali več let, mora biti seks še boljši. Če se, seveda, že od začetka znata tudi pogovarjati.

Zgoraj omenjena gospa je že vedela o čem govori.