V glavi imam samo tri stvari. AAO.

Alkohol.

Ne vem kaj mi je, kaj se dogaja. Zadnja dva tedna, sploh zadnji teden razmišljam samo o alkoholu. Vsak večer. Pa ni to posledica osamljenosti. Ker sem se končno skulirala in resnično uživam v samskem življenju. Ne vem kaj je botrovala temu, ne vem od kje to nenadno razsvetljenje, je pa tu. Uživam v malih stvareh, ki si jih lahko privoščim kot samska, samostojna ženska, ki ima svoje obveznosti. Obveznosti, ki niso tako sladke, obveznosti, ki so prijetne in zavedanje, da lahko počnem kar me je volja. Kadarkoli in kjerkoli. Predvsem doma. Kjer mi je lepo. In ko si zaželim družbe, jo imam. Najsibo družbe meni nekaj najbližjih, najdražjih ljudi ali samo nekdanjega pivskega kolega. Mogoče tudi koga novega, ki mi bo nekdaj kaj pomenil. Mi postal prijatelj.

Apaurin.

Vedela sem, da je zasvojenost z apaurini huda jeba. No, po pravici povedano, sem se tega pričela zavedati šele lani, na zdravljenju. Pizda, res mi ni jasno, kako človek, ki dvajset let prijateljuje z apaurini, ne ve, da je to zasvojenost. Res sem naivnica. In res sem bolj podobna mami, kot sem si mislila. Tudi ona igra noja, kadar ji kaj ne odgovarja. Nikoli se nisem zanimala o učinkih apaurinov, o tem kaj delajo telesu in psihi. Pa ne da nisem imela možnosti ali ker me ni bi zanimalo. Enostavno zato, ker nisem želela vedeti. Nikoli v svoji dvajsetletni tesni vezi z apaurini, nisem prebrala lista, ki je v škatlici. Nikoli jih nisem poguglala. No, razen, če sem iskala nakup na črno.

In sedaj je kriza. Po dobrem letu doživljam krizo. In se čudim. Počasi mi postaja jasno čemu pohvalne besede terapevtov iz Poljanskega nasipa. Kjer so me hvalili, bili na trenutke tudi sami začudeni, kako pridno in trmasto vztrajam pri odvajanju. Mi v mojo trmasto zabito glavo vcepljali idejo, da sem močna. Kljub strašni abstinenčni krizi.

Očitno drži-enkrat odvisnik, vedno odvisnik. Ker v glavi ostane. Psiha ne da miru. In tudi je res, da je psihična odvisnost mnogo hujša od fizične. Čeprav se tudi sedaj ne bom dala. Ker je spomin na fizično abstinenčno krizo še preveč živ.

On.

Ne morem ga pozabiti, ga izbiti z glave in iz srca. Včasih se vprašam, če je v igri moj ego, ker sem jaz ljubila bolj kot on. Ni. Vem pa, da bo tudi to minilo. Samo čas potrebujem. In ko bo prišel čas, ko bodo moji nadnaravni obrambni mehanizmi naredili svoje, bom mirna. In ga bom z lahkoto pogledala v tiste oči, ustnice in roke. In, če bo potrebno, se indiferentno obrnila proč ali ga povprašala o vremenu.

Vse to je pasee. Vse je škodljivo zame.

Nič od tega ne posedujem. In nikoli nisem. Oni so posedovali mene.

Nikoli več.

Je rekla, pila, vzela apaurin in se predala ;)