"desperate times call for desperate measures"

Iščem službo. Resno iščem službo, delo, ki mi bo omogočilo možnost zadovoljitve osnovnih eksistencialnih in posledično esencialnih težav. Torej me tudi zadovoljevalo.

Pišem spremna pisma, prilagam življenjepis s fotografijo. Vse tako kot mora biti. Pozitivnih odzivov ni. Ni jih bilo ko nisem pisala bloga, ni jih sedaj ko pišem blog in kolumne.

Se sprašujem, če je krivo pisanje? Ne, ne more biti. Saj ne more biti, da bi bili naši direktorji in kadrovniki tako zaplankani, da bi me zavrnili na podlagi guglanja.

Na podlagi iskrenosti v zapisih.

Ali pač? Ne, tega nočem in ne smem verjeti.

Obstaja v tej naši kokoški direktor, predsednik, kadrovnik, ki bi povabil na razgovor sposobno, samostojno, odgovorno, samoiniciativno, natančno, analitično, proaktivno, inteligentno osebo, ki ni diplomirala?

Ali resnično dvomijo v sposobnosti samo na podlagi manjkajoče diplome?

Osebo s široko paleto izkušenj, ki, ko jo spoznaš, ne moreš drugače, kot da ji rečeš ja?

Kar se pismenosti tiče, spadam med top deset odstotkov slovencev. Angleščina in hrvaščina sta aktivni v glavi in na jeziku. Francoščina in francosko mi leži, z italijani pa tudi nikoli nisem imela težav.

Ne, to ni narcisoidnost in nikakor prepotentnost.

Vem kam znam in kje sem dobra.

Bila bi odlična tajnica-res da s kratkimi, a namazanimi nohti, desna in leva roka šefu, poslovna sekretarka, organizatorka ali pisec besedil in govorov. Urednikovanje tekstov, le da niso moji, mi leži. In še v marsičem drugem bi bila odlična.

Včasih me mika, da bi kakšnemu blogerju editirala tekst. Pa se zadržim.

Vedno me mika, da bi našemu g. predsedniku Pahorju dala na znanje, da njegov pisec tekstov, milo rečeno, ne štima. Tumač melodrame.

Ampak ne.

Še kar delam dela na črno. Me bo kdo preganjal zaradi tega? Je to priznanje? Ne, je samo pisanje zblojenega uma ;)

In ja, rada imam vse te otroke. In oni mene.

Vseeno potrebujem več. Izzive. Mentalne izzive. Frontalne izzive. Verbalne izzive. In odrasle ljudi okoli sebe.

No, tudi plačana bolniška, dopust in regres niso za odmet. Mastercard pa sploh. Saj ne da bi vedela kaj to je. Je pa menda neprecenljiv.

Vrzite me v vodo in pokazala vam bom odličnost plavanja.

Poznam veliko "pomembnih" ljudi. Nikoli jih nisem prosila za pomoč pri iskanju službe. Nikoli mi je tudi niso ponudili. Bi kdo rekel, da je to pravi pokazatelj mojih sposobnosti. Ali pač moje nravi. In bi se zmotil.

In njim sporočam, da mi je žal, ker me ne vidijo prav. Ker moj karakter ni enako moje sposobnosti.

In njim tudi sporočam, da jih, tako kot do sedaj, tudi od sedaj, ne bom prosila za pomoč. Navkljub slovenskemu nacionalnemu VIP (vez in poznanstev) športu, kar se zaposlitev tiče.

Lahko vam pošljem CV. In vam rečem, ko me enkrat okusite, me ne izpustite nikoli več.

V kolikor ste kaj sposobni, ne dvomim v to, da ne bi dobili mojega kontakta :)

Lepo vas pozdravlja Vanja.