Počasi se približujem stotemu zapisu na blogu. In sem strašno nesrečna. ;)

Saj ne da bi bilo prvič, ampak ta blokada in nekvaliteta zapisov že predolgo traja. Ne najdem se več, ne najdem besed, misli so zbegane in njih zapis je nemogoč.

Piše kolega bloger, da je treba brati, brati in še enkrat brati, da se bogati besedni zaklad. Meni trenutno tudi branje filozofske literature ne pomaga.

Sem pobrskala po starih zapisih na blogu in skušala povsem objektivno najti (meni) kvaliteten zapis. Priznam, da sem precej brskala in morala iti kar daleč nazaj.

Nekoliko ponosna na svoj prvi zapis o janši in hkrati žalostna zaradi opaznega upada kvalitete.

V zadnjem zapisu sem za blokado okrivila njega. Nekoliko mi je žal za to. Ker krivda je na meni, ki sem to dopustila. Ampak, kot vedno, lažje je za svoje napake kriviti druge.

Mogoče je pa krivo to, da me že dolgo ni nič razpizdilo do te mere, da bi (spet) pokazala kaj znam. Ker, brez lažne skromnosti, moji popizditisi so dobri.

Še kurčenja o beguncih me več ne vržejo iz tira. Sem res postala tako zagledana sama vase?

Mi je vseeno za vse kar se okoli mene dogaja, razen zame in za moje, oh in sploh, srčne bolečnine?

Se umsko vračam v najstniška leta?

Upam, da ne.

In močno upam, da bi me prijatelji opozorili o mojem nazadovanju.

No, pa smo spet tu-jaz, jaz, jaz in še enkrat jaz.

Nič, odločila sem se, da bom tudi JAZ nekoliko prenehala s pisanjem, naredila pavzo. Četudi tik pred stotko.

Ker to ni več ničemur podobno.

Se beremo ob priliki.

Menda :)