Pa ga imamo. Nov medijski linč v Sloveniji.

Vendar je ta, za razliko od medijskega linča "oralnega" ravnatelja in profesorice matematike, upravičen.

Še dan se ni obrnil, pa je že pol facebooka, spletnih časopisov in forumov, polnih zgražanja nad "uglednim" parom, ki je posvojil otroka iz Gane in ga po pol leta odložil v bolnišnici. Ne najdem druge besede kot odložil. Tako kot odložiš igračo, ki ti več ne služi, v škatlo na podstrešje ali na smetišče.

Baje je imel otrok epileptične napade.

Sploh ne vem kaj bi rekla. Ne vem zakaj me je tako razžalostila zgodba. Ali zaradi samega dejanja ali zaradi njune "argumentacije" zakaj sta otroka odložila ali zaradi ponovnega uvida v pokvarjenost in nemoralnost človeka...

Ker ni argumenta, ki bi me prepričal v pravilnost odločitve, da lastnega otroka odložiš v bolnici. Za vedno.

Tako kot me je linč o lizanju jezil, tako me ta zgodba žalosti.

In me malo tudi jezi. Da sem besna na starša, ki si ne zaslužita tega naziva je jasno. Kdo pa ni?! In kako ne biti?

Jezna postajam, ko berem komentarje nekaterih, ki so mnenja, da je edino prav, da identiteta staršev ni objavljena. In ravno na zgodbo zgoraj omenjenega ravnatelja in profesorice se opirajo. Češ, poglejte kaj se je zgodilo. Ravnatelj se je pod pritiskom javnosti zlomil in storil samomor. Groza me je že samo primerjati ta dva dogodka, ampak, žal, drugače ne gre.

Takrat nisem želela pisati o tem, pa sem na koncu popustila (Narobe svet ali ravnatelj je storil samomor in zapornik je v parlamentu), tokrat hočem in moram dati ven gnusobo, ki se mi nabira.

In hočem in zahtevam razkritje identitete osebkov, ki sta brez srca, brez morale, brez...ne človečnosti, temveč s pomanjkanjem človeškosti!

Smili se mi samo njun biološki otrok. In to me zadržuje, da sama ne zapišem njunega imena in priimka. Sta resno mislila, da bosta z brisanjem fotografij ubogega otroka na fb profilu izbrisala človekovo življenje?

Ne v dobi interneta. Samo nekaj ur smo potrebovali, da smo ju razkrinkali. Grda, težka beseda je razkrinkati. Me asocira na: naj prvi kamen vrže tisti, ki je brez greha.

Imamo grehe, vsi grešimo, tako in drugače. Nekateri nekoliko huje kot drugi.

Pa vendar, ko je v igri otrok, ni milosti.

Lasten, tuj ali posvojen. Črn, bel, bolan ali zdrav.

Ni milosti pri meni za takšne ugledne gnoje!

ps: Upala sem, da bo moj stoti zapis posvečen meni, da bo vesel, vihrav in pozitiven. Žal, se je izšlo drugače. Kljub temu pa en velik hvala in sto lupčkov vsem 37.000-im obiskovalcem, nekaterim spletnim portalom za deljenje zapisov, kot je revija Drugi svet, vsem, ki ste me brali, mi pisali, me hvalili, konstruktivno kritizirali in mi dajali zagon za naprej.

Rada vas ima Vanja.