Če si ne bi nocoj prvič na priporočilo prijatelja (ja, tistega s french noto ;) ) zavrtela Adele in njenega novega komada Hello, verjetno tudi tega zapisa ne bi bilo.

Mogoče nekaj podobnega, ker sem se srečala s prijateljico, ki me je (pre)precej napizidila zaradi (po njenem mnenju) neupravičene kritike Katrce: bilo je nesramno, prepotentno, sploh pa povsem neobjektivno, glede na to, da v prenovljeno Katrco niti uča nisem vrgla.

Podobna kritika me je takoj ob izidu zapisa čakala v inboxu. Od druge prijateljice, s to razliko, da ta prijateljica Petra P. (lastnika Katrce). ne pozna.

Ne morem da se ne bi vprašala, če bi kritike na dotičen zapis padale tudi v kolikor lastnik ne bi bil znana, oziroma nekaterim nam poznana osebnost.

Poskušam si predstavljati reakcijo njiju obeh v primeru, da je lastnik Janez Novak ali Jan Plestenjak.

Nobena od njiju ne pozna ne enega ne drugega, ne tako ne drugače.

Upravičena kritika njiju obeh bi bila, da nimam pravice kritizirati, v kolikor sama lokala ne preizkusim.

Ali pač...

Glede na to, da govorimo o blogerstvu, ki ni (npr. raziskovalno) novinarstvo, lahko pišem karkoli mi srce, razum in duša poželijo. Ali moja neumnost, brezsrčnost in brezdušnost. Sploh pa, v zapisu ni bilo posebej izpostavljenega biti lokala, temveč en lep večer z nekom. Z mojim nekom, ki je izrazil svoje mnenje o nekem lokalu. In jaz sem (kot izgleda odličen marketinški strateg) izkoristila priliko ter dala "zavajajoč" naslov.  In blogerstvo, poleg tega, da lahko predstavlja osebni dnevnik, predstavlja tudi interaktivnost.

Zato vaju moji dragi prijateljici pozivam (in vse ostale), da svoje mnenje zapišete kar javno. Nič v inbox in ne samo v živo. To mislim povsem resno, brez kančice sarkazma.

Sem pa vseeno hvaležna tudi za takšna, interna, mnenja. :)

Peter, recimo, ki je bil izzvan online, se je online tudi (nepričakovano) odzval.

Sicer pa sem eni od njiju povedala, da nikakor ne gre za prepotentnost. Da je moja samopodoba (vsaj trenutno) prenizka, da bi se lahko šla P od prepotentnosti ter da enostavno zapišem tisto, kar se mi zapisati da. In tisto kar zmorem in kadar sploh zmorem.

Ne glede na nekaterih morebitno užaljenost, ne glede na nekaterih morebitno jezo ali včasih celo pohvalo. Celo zato, ker lažje pišem ko kritiziram in se jezim, kot takrat ko hvalim.

Tako je. In to ni slabo zame. Nasprotno. Ker je moj blog še vedno moj in dokler bo moj, bo služil meni kot moj ventil in moja terapija.

In vsi tisti, ki vsega mojega ne boste mogli brati, sprejemati, objektivno ali subjektivno, brez hude krvi, in konec koncev konstruktivno ocenjevati, me ne boste brali.

Jaz, jaz bom pa še vedno pisala.

No metter what ;)

ps: ali sem dolžna opravičilo lastnikom Katrce? Nisem prepričana. Če sem, se opravičujem. Vsi tisti, ki pa veste, da ne gre absolutno zaupati nekomu, ki ledu še poskusil ni, pa....preizkusite sami!

In zapišite :)