Pri 42-ih sem se končno odločila končati faks. Ne prvič, močno upam pa da zadnjič, ker po letošnjem septembru ne bo več mogoče končati po starem programu. Samo še bolonjc ostane, za katerega pa vsi vemo kaj pomeni. Vsaj tisti, ki smo kdaj študirali, vemo kaj pomeni bolonjc.

Na kratko, bolonjc je ena velika bedarija.

Vsa  ta leta, ko sem sanjarila o tem, kako bo, ko bom diplomirala, sem imela v glavi točno izrisan scenarij. Preostanek izpitov in diplomo bom naredila "potihoma", brez vednosti kogarkoli, sploh pa brez vednosti mojih treh mam. In potem bo žur sto ur.

Ne bo žur sto ur, to že vem, ker je žur sto ur predrag. Bo žur dvajset ur. Če bo...ko bo...

Sedaj, ko sem takorekoč prisiljena diplomirati do septembra, ko delam izpite, pišem seminarske in imam celo naslov diplomske naloge, poteka vse mimo začrtanega scenarija.

Vsi vejo vse. Tudi mame. No, vsaj dve od njih. Upam, da vsaj babico presenetim z nazivom in ji nekega običajnega popoldneva položim diplomsko nalogo v naročje.

Dvomim tudi, da mi sploh še kdo verjame. Ker kolikokrat sem že obljubila, se spravila k delu, bila resna v svojih namerah. Tudi do sebe bila resna in lažniva.

Je pa hec, vsaj pri meni, hoditi na faks pri teh letih. Vse je drugače. Faks je isti, z izjemo prenovljenih dvigal (še vedno je vsaj eden pokvarjen), le jaz sem drugačna.

Takrat, v dvajsetih, nisem hodila na predavanja, kaj šele na govorilne ure. Izpiti so bili tisti, ko je bila prisotnost nujna in takrat so me videli. In še takrat vsa zakompleksana (zakaj že???), sramežljiva, prestrašena in oh in sploh in groza.

Dandanes mi je prav lepo tam. Samozavestno korakam po stavbi, se srečujem s profesorji, pogovarjam sproščeno in mi ni mar, da po letih tam ne klapam.

Sem prepozno odrasla? Bi takšen stav mi pritikal v dvajsetih? Ker mnogim da in je. Je takrat, v mojem času in da dandanašnji.

Sedaj me nekateri tikajo in drugi vikajo. Sama študente kar tikam. Neki dan mi je jezik zašel in sem tudi profesorja otikala, ker je on mene. Sploh pa sva v letih tam tam.

Ne vem, mogoče je pa tudi nedokončanje faksa, ki bi ga morala končati že zdavnaj (po vseh družbenih standardih), za nekaj dobro. Ne samo za vse dobrodošle izkušnje, ki sem si jih pridobila v vseh teh letih na račun srednješolske izobrazbe, pač pa tudi zato, da vzljubim tisti pravokotnik na Aškerševi 2.

Da se vsaj enkrat v četrtem nadstropju počutim dobro in da sem vsaj enkrat jaz tam jaz.

ps: jao, koliko je ura....moram da ućim :)