Piše: Rado Pezdir

Slovenska javnost ima v časih, ko se izkrivljene in lažne novice generirajo dobesedno na urni osnovi, marsikdaj težko nalogo izluščiti, kaj se v naši državi dejansko dogaja in kakšna je prava narava zadev, ki se vsak dan odvijajo kot kaka drama v neskončni turški telenoveli. Čeprav me mainstream mediji zelo inovativno označujejo za pripadnika hortyjevske hunte, pa vseeno upam, da bodo tisti, ki jim možganske frekvence lovijo samo levo politično propagando, poskusili prebrati in premisliti o zapisanem v temu članku. Nekje na levi bi namreč morali začeti razmišljati, zakaj nimajo vlade, zakaj so vsi njihovi poskusi brezupni in zakaj sfižijo praktično vse, česar se dotaknejo.

Prva slika: upanje kot zadnje zatočišče levice

Koalicija Kul je poskušala zrušiti vlado. Vse to vemo, to dramo smo opazovali, se ob njej čudili in na koncu ostali šokirani, kako neverjetno slabe poteze so bile odigrane. Najprej je bil tu radgonski politični čudež, ki je trajal, kako paradoksno, točno toliko časa, dokler ga ni javno odpravil Marjan Šarec z eno izmed svojih ljudskih modrosti. Ne vem, kaj točno je to že bilo, toda zdi se mi, da se je novi Janez Drnovšek poslovil z alegorijo o klanju prašičev. In potem se je tisti, ki je pošiljal nekdanjo predsednico Desusa kot kurbo z vaškega plesa, sam poslovil kot vegetarijanec s kolin. Kakorkoli že obrnete, ironija je fantastična. Posebno ko nekaj tednov kasneje bivši up v boju proti fašistični vladi, sedaj vegetarijanec na kolinah, pojasni, da so stranke koalicije Kul brezvsebinsko sranje in bo on ustanovil še eno partijo Alde v Sloveniji.

In ja, Kul politiki vegetarijanca iz Radgone niso več potrebovali, ker so pridobili bolj resnega igralca Karla Erjavca. Ker če ste brali leve medije, potem ste vedeli, igre je bilo konec, Erjavec, najbolj izkušen in spreten med njimi, naj bi v prvem koraku iz Orbanovega marionetnega režima potegnil DeSUS, potem pa še SMC, in Slovenija bi tako spet zadihala svobodno. Vsi vemo, kako se je to končalo – Erjavec ni prepričal niti lastne stranke. In ko je odšel novim izzivom na poti, ki si jih je, če prav razumem, zaslužil, ker je svojčas kot minister za zunanje zadeve lobiral za neko podjetje (fascinantno, izjava o nagradi za lobiranje sploh ne more več postati informacija, ki bi jo mediji kritično pretresli). Ob svoji novi mednarodni karieri je star dedec brez izkušenj v gospodarstvu (zunaj domene prej omenjenega lobiranja), ki komaj zna slovensko, pojasnil, da izstopa iz Desusa, ker to ni več stranka, kot je svojčas bila. Hočete prevod te izjave? Človek, ki je hotel postati mandatar, je imel tako slab vpogled v politiko, da ni razumel niti tega, da pri sebi doma nima podpore.

Ampak radgonski vegetarijanec in Karl Erjavec ter njuni kakor vrhunski politični shemi in genialni osebnosti nista nobeno posebno razkritje. Kdor je bil racionalen, je razumel, da gre za dva politična amaterja brez pravega dometa.

Toda tega vseeno niso razumeli dominantni politiki na slovenski levici. Kaj vam to pove o koaliciji Kul? Kajti bodimo iskreni, ni šlo za divje sheme, trojne igre in neverjetne preobrate, ki bi obema mandatarjema preprečili zrušitev orbanizma in instalacijo svobode, šlo je za popolnoma nekompetentne poteze in argumentacije na meji verbalne diareje, ob katerih je postalo sram tudi tiste, ki so to nemoč spremljali.

Torej, če menite, da je problem v radgonskemu vegetarijancu in Erjavcu, se motite, problem je v levem delu slovenske politike, oba mandatarja sta enostavno najboljše, kar so lahko ponudili in okoli česar so se lahko strinjali. Kul je pač povabil vegetarijanca na koline in temu se zdaj čudi, potem pa je povabil še političnega klovna in se zdaj čudi, da je doživel komedijo absurda v državnem zboru. Kdo je tu nor?

Zato bi vas, če ste na levici, moralo začeti skrbeti, ali so vrhovi koalicije Kul res tisto, kar je sposobno ta del politične scene vrniti na oblast. Lahko si lažete, lahko pa začnete razmišljati o tem, kar je očitno: koalicija Kul je kul samo, če vas zanima amaterska peta liga.

Druga slika: neodvisni in nepristranski mediji

Ne bi razlagal svoje pozicije o pristranskosti medijev, ker bi težko uničil kontraargumentacijo, da je to moja osebna pristranskost, zato bi vam pristranskost mainstream medijev raje poskušal opisati na primeru dveh zgodb, ki so pod sumom cele serije kaznivih dejanj.

Če pišem o milijardnem primeru Farrokh, moram privoliti v dejstvo, da obstaja Superman in da Ana Karenina prenaša sredstva za nakup pohištva, sicer sem orbanovec. Če opozarjam na napake kriminalistov in tožilstva, sem kot Hojsov vojščak in Mahničev pribočnik del fašistične zarote, ki obračunava z nacionalnim preiskovalnim uradom (NPU) in tožilstvom. Še več, ker pišem o primeru, ki je ogrozil nacionalno varnost, me začne preiskovati komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs), 24ur.com pa začne spodbujati tožilstvo in NPU, naj me začnejo sodno preganjati.

Če bi pisal o tem, kakšen je mehanizem pranja denarja Dijane Đuđić, bi postal medijski heroj. Čakale bi me naslovnice, nenehno sklicevanje na moje preiskovalno delo, kdo ve, morda bi postal nov stalni analitični vseved v mainstream medijih, morda celo nov kandidat za vegetarijanske koline.

Vsekakor pa bi bil strokovnjak, forenzik, argumentirani preiskovalec. Če bi razkrival napake kriminalistov in policije v tem primeru, bi bil heroj razkrivanja nesposobnosti v obeh institucijah.

Ampak v čem je vsebinska razlika v obeh primerih pranja denarja? Je ni. Zakaj bi bil potem heroj, če bi pisal o Đuđićevi? Saj veste, ker je tam eno posojilo.

Zakaj sem fašist, ker pišem o primeru Farrokh? Saj veste, ker je tam neka nedefinirana, ampak očitno slaba vest dela levega spektra slovenske politike.

Kakšni so torej ti mainstream mediji? Danes lahko na prste ene roke preštejete novinarje, ki razumejo, kaj gledajo, če jim na mizo postavite bilance ali pa izkaze poslovnega izida podjetja. Ti novinarji, ki delajo v mainstream medijih, so strahovito neizobraženi, popolnoma nerazgledani, številk se bojijo, baz podatkov ne znajo uporabljati, lastniških struktur ne znajo preiskati, če so oddaljene več kot en klik po googlu. So neuporabni. Edino, kar znajo, je zganjanje politične histerije. Brez šale, če povprečnemu novinarju slovenskega mainstream medija danes predate 100 strani dokumentacije, bo od groze pred vami kozlal. Ker, jebiga, zanj je to jedrska fizika. Če začnete naracijo s fašistično vlado, prisluhnejo brez dokazov in dokumentacije, z nepovezanimi dokumenti ob polučinkoviti teoriji zarote pa jim lahko prodate pravljice in se bodo proti fašistični vladi borili do zadnje kapljice vaše krvi. Če želite primer te nore kolizije med neuporabnimi politiki in podpovprečnimi in neizobraženimi novinarji, si še enkrat preglejte, kako sta predsednik Knovsa Matjaž Nemec in urednik portala 24ur.com kot ključni element zagovora svoje teorije zarote predstavila Supermana.

Ali lahko zdaj, če ste na levi, prosim posvetite 10 odstotkov vašega časa za premislek o smiselnosti podpore vse nižje operativni ravni leve politike in levih mainstream medijev? Iskreno, še vedno vam ostane 90 odstotkov za to, da lahko sovražite fašistično vlado. Ker če mislite, da na levi strani ni problemov in še ni prišel čas za spremembe, potem se počasi selite v peto amatersko ligo. Vegetarijanec s kolin? Erjavec? Superman? Ni treba pogoltniti čisto vsega in ni se treba bati premisleka, saj če podvomite o svojih, to še ne pomeni, da ste postali horthyjevci, pomeni samo to, da ste se nažrli absurdnih in neuporabnih idej.

(Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in stalni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.