"... Se je Janez Janša o vsebini svojega pisma usklajeval s kom iz tujine? Morda s svojim političnim in osebnim prijateljem, madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom? Morda. Morda pa celo z nemško kanclerko Angelo Merkel ..."

Piše: Aljuš Pertinač

Sodeč po odzivih, ki jih Janez Janša sproža v slovenski politiki in dobršnem delu civilne družbe, slovenski premier vse bolj spominja na osamljenega jezdeca apokalipse. Nikjer se to ni pokazalo bolj kot pri njegovem nedavnem pismu evropskim voditeljem zaradi poljske in madžarske blokade sprejetja večletnega finančnega okvirja Evropske unije 2021–2027. Madžarski in poljski veto sta posledica nedavnega dogovora med svetom EU in evropskim parlamentom, ki pogojuje črpanje evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava.

Pa so tovrstne kritike Janševega početja venomer upravičene? Vsaj v tem konkretnem primeru se zdi, da ne. Vsekakor pa so vsaj preuranjene in premalo natančne. Tu bomo branili stališče, da se je Janša s to zunanjepolitično potezo, ki pa je žal ostala notranjepolitično neusklajena in nerazumljena kot le redkokaj do sedaj, prelevil v raka iz kultne holivudske uspešnice Forrest Gump, ki poskuša splezati iz vedra, pa ga ostali vztrajno vlečejo nazaj.

Janša je namreč tokrat v nasprotju s kar nekaj svojimi predhodniki na mestu predsednika vlade in za debelo razliko od svojih političnih sopotnikov, vladnih in opozicijskih, pokazal ambicijo, da Slovenijo ponovno uvrsti na evropski zemljevid držav, ki v mednarodnem dialogu nekaj štejejo. Po neposrečenih poskusih, da bi najprej vplival, kasneje pa še tolmačil rezultate ameriških predsedniških volitev, vsekakor občudovanja vreden in korenit preobrat. Ali bo ostalo zgolj pri tem, da se bo Slovenija le premaknila s tribune na klop za rezervne igralce, ali pa bo dejansko smelo zakorakala na evropski diplomatski parket in se postavila ob bok tradicionalno večjim, močnejšim in odmevnejšim državam članicam, pa bo pokazal čas oziroma bo za to potreben še kak Janšev korak. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Da kaže Janša veliko več razumevanja za poljsko in/ali madžarsko razumevanje demokracije in pravne države kot velika večina ostalih šefov evropskih držav, ni seveda nobena skrivnost. V intervjuju, ki smo ga pred kratkim lahko gledali na TV Slovenija, je tako denimo med drugim ocenil, da so nekatere stvari na Madžarskem naravnost čudovito urejene. Med vožnjo z letališča do središča prestolnice Budimpešte naj tako ne bi bilo opaziti oboroženih vojakov, kar ni primer v večini ostalih evropskih držav.

Do sedaj kakšnih velikih koristi na mednarodnem političnem prizorišču za Slovenijo ob tem zbliževanju s Poljsko in Madžarsko oziroma državami višegrajskega loka ni bilo opaziti. Janša je bil nasprotno večkrat tarča bolj ali manj neprikritega srda bivšega predsednika evropskega sveta, sicer Poljaka Donalda Tuska ...

Vir: Twitter

... v večini evropskega tiska pa eksplicitno postavljen ob bok tako imenovanim evropskim populistom, ki naj bi jim z izvolitvijo Joeja Bidna za predsednika ZDA dokončno odklenkalo, nazadnje v britanskem Guardianu (tukaj).

Tudi v konkretnem primeru, ki ga tokrat obravnavamo, ni bilo dosti drugače. Evropski tisk (Süddeutsche Zeitung, FAZ, Politico, Zerohedge itd.) se je skoraj brez izjeme razpisal, da Slovenija podpira blokado Madžarske in Poljske. Šli so celo tako daleč, da so ocenili, da se Bruselj sooča s popolnim populističnim uporom. Nemški FAZ, na katerega podporo je lahko Janša do sedaj vselej računal, pa je celo pribil, da naj bi Janša neposredno napadel nemško predsedstvo EU.

Tudi odzivi ostalih evropskih voditeljev sprva niso bili dosti drugačni. Seveda tudi tokrat ni umanjkal že omenjeni Tusk. Kdorkoli nasprotuje načelu vladavine prava, je po njegovem mnenju proti Evropi. Glede tega zato pričakuje jasno stališče vseh članic Evropske ljudske stranke, kamor seveda spada tudi Janševa SDS.

Vir: Twitter

Če Janševo pismo preberemo v celoti, lahko mirno ocenimo, da so tovrstni odzivi milo rečeno pretirani, če že ne v celoti zgrešeni. Janša nikjer v pismu ne zagovarja ukinitve vladavine prava niti z njo v resnici ne polemizira. Tisto, na kar opozarja Janša, je predvsem to, da naj evropski politični organi ne bi bili tisti, ki bi spoštovanje vladavine prava presojali. Še posebno ga moti, da bi evropska komisija postopek presojanja spoštovanja vladavine prava lahko začela na pobudo oziroma priporočila različnih mednarodnih organizacij in mrež, ki niti niso vse naštete ...

Vir: Twitter

... sam postopek pa bi se končal z večinskim odločanjem na svetu EU, kar seveda pomeni, da bi bila teoretično lahko preglasovana katerakoli država članica.

Tovrstni pomisleki so lahko blizu vsakemu trezno razmišljajočemu posamezniku iz majhne države članice, kot je Slovenija, če le ne boleha za akutno obliko občudovanja nezmotljivosti in vzvišenosti evropske ideje. Če smo bili tako do Janše še ne dolgo nazaj upravičeno kritični, ko nas je potiskal na rob osamitve v mednarodnem prostoru z nekritičnim podpiranjem ideje, da je na predsedniških volitvah v ZDA zmagal Donald Trump ...

Vir: Twitter

... lahko tokrat pregovorni palec mirno obrnemo navzgor. Še toliko lažje bi to seveda storili, če Janša po svoji stari navadi pisanja evropskim liderjem ne bi začinil s čisto svojimi pogledi, kot je denimo ta, da so mu parlamentarne volitve leta 2014 ukradli. Ne nazadnje tudi zaradi tega, ker je Janša trenutno na oblasti ravno po zaslugi SMC, ki je volitve leta 2014 prepričljivo dobila, sedaj pa je z njim v koaliciji.

Glede na zgoraj opisane odzive iz tujine in glede na to, da se skoraj zdi, da se je Janša zavestno precej potrudil, da svojo evropsko jed z domačimi začimbami jedcem iz slovenske politike še posebno priskuti, ni nobeno posebno presenečenje, da njegovo pisanje v Sloveniji ni naletelo praktično na nikakršno politično podporo.

Za aktualno opozicijo je že tako ali tako značilno, da vsako Janševo potezo označijo za nesprejemljivo, še preden jo v celoti oziroma dobro razumejo. Tudi tokrat topogledno niso "razočarali". Janševo pisanje so označili za sramoto in nič manj kot ugrabitev države. Zakaj opozicija ves čas dosledno vztraja na tovrstnih moralnih sodbah Janševega početja, je posebno vprašanje. Pojem sramote namreč v diplomaciji ne obstaja. Janša se ni vedel nedostojno, nikogar ni zmerjal, užalil ali si denimo vrtal po nosu. Namesto da bi opozicija poskusila ugotoviti, kaj je v primeru madžarsko-poljske blokade nacionalni interes Slovenije, in nato oceniti, ali je Janševo pisanje v sozvočju ali v disonanci s tem interesom, se je raje zatekla k pretiranemu moraliziranju in pavšalnim sodbam za dnevnopolitične potrebe.

Presenetljivejši je, kot že rečeno, odziv Janševih koalicijskih partnerjev z izjemo SMC, ki res ne more podpirati stališča, da je ukradla edine volitve, na katerih je do sedaj zmagala. Posebej na tnalu je bil tokrat Matej Tonin, sploh zato, ker ga je naš sedaj že stari znanec Donald Tusk začel postavljati Janši za zgled, ko gre za zunanjepolitično držo.

Vir: Twitter

Iz zagate se je nespretno in nesrečno poskušal izvleči z izjavo, da gre za Janševo osebno mnenje. Kot da ne bi vedel, da so izjave oziroma stališča predsednika vlade po mednarodnem pravu zavezujoče ter nosijo pravne in politične posledice in bi šlo v konkretnem primeru zgolj za nekakšno pismo bralcev, ki ga je Janša poslal evropskemu tisku.

Janša je po drugi strani nedvomno vedel, kakšne reakcije bo njegovo pismo sprožilo v slovenski politiki. Konec koncev se o vsebini pisma več kot očitno ni usklajeval z nikomer v Sloveniji. Zato smo bližje oceni, da je že omenjene "slovenske vidike" pisanja dodal nalašč, da bi doma tako ostal povsem osamljen in nerazumljen. Pozicija, ki jo Janša do potankosti obvlada in v njej precej uživa.

Še posebno je ta ocena pomembna z vidika vprašanja, ali se je Janez Janša o vsebini svojega pisma usklajeval s kom iz tujine? Morda s svojim političnim in osebnim prijateljem, madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom? Morda. Morda pa celo z nemško kanclerko Angelo Merkel. S slednjo morda zato, ker je Janša v dosedanji politični karieri že večkrat dokazal, da ima za sugestije Merklove posebno tanko uho.

Nikoli morda bolj kot takrat, ko je grozil z blokado ratifikacije hrvaškega pristopnega sporazuma k EU v državnem zboru. Ob tihi diplomatski intervenciji Berlina, ki je potekala incognito, si je potem Janša vendarle premislil.

Tudi sedaj je namreč posredovanje Merklove, tokrat sicer javno in vsem na očeh, Janšo vsaj delno rešilo mednarodne pogube. Povedala je namreč, da je Janšev poziv h kompromisu tudi v interesu nemškega predsedstva. Če smo preuranjene odzive domače opozicijske in vladne politike zgoraj ocenili kot zgrešene in mestoma celo infantilne, lahko povsem enako storimo z evforijo, ki je med Janševimi bližnjimi in daljnimi podporniki zavela, ko so slišali ta suhoparni in neizstopajoči stavek nemške kanclerke. Najdlje je šla dolgoletna evropska poslanka SDS Romana Tomc, ki je Janševo pismo meni nič tebi nič označila kot pismo, ki bo postalo legenda. Lepo vas prosim.

Popolnoma jasno je, da bo vsak poziv h kompromisu naletel na pozitiven odziv kateregakoli, kaj šele nemškega predsedstva EU. Merklova je namreč povedala zgolj in samo to, da je Janševo pismo oziroma njegov poziv k sklenitvi kompromisa, ki bi odpravil grozečo madžarsko in poljsko blokado, ki bi lahko pomenila zamudo pri črpanju evropskih sredstev, tudi v interesu nemškega predsedstva. Nič več in nič manj. Že res, da je s tem vsaj delno, če že ne v celoti zanikala tudi poročanje nemškega tiska, da je Janša s pismom napadel nemško predsedstvo. Ampak tudi to ne more upravičiti že omenjene evforije v projanša taboru, če le ni zadosten razlog za neizmerno zadovoljstvo že zgolj to, da je Merklova Janšo omenila in ga pri tem ni okarala.

In ravno to slednje, da je za evforijo dovolj že, da nas Nemčija pohvali, je za slovenske zunanjepolitične ambicije dolgoročno enako škodljivo kot na drugi strani brezvezno moraliziranje, da nam Janša dela sramoto. S tem pa tudi škodljivo za Janševo s pismom izkazano ambicijo, da se Slovenija iz doslednega pasivnega opazovalca ali, če hočete, naključnega pasanta v evropskem dogajanju prelevi v aktivnega igralca na evropskem političnem parketu.

Če si torej Janša res želi, da se to zgodi in da se bo njegovo morebitno zgodovinsko drugo predsedovanje EU čez dobrega pol leta zdelo zgodovinsko še komu zunaj Slovenije, potem mora sedaj storiti še drugi korak. In od tega koraka bo odvisno, ali je bilo njegovo pisanje, poleg tega da je v interesu Nemčije, tudi v interesu Slovenije.

Kakšen pa je torej ta korak, se boste sedaj vprašali. Tega žal v bistvu ne vemo, ker še nihče, vključno z Janšo, tega vprašanja, torej strateškega interesa Slovenije v EU, kje smo in kam plovemo, ni zares postavil na dnevni red. Če bi vedeli, kaj so strateški interesi Slovenije znotraj EU, potem bi lahko Janševo pisanje s tega za nas edino pomembnega vidika korektno ocenili. Ker tega žal ne vemo, lahko o tem zgolj ugibamo.

To slednje, ne pa Janševo pisanje je torej ključen problem slovenske politike ta hip. Da ni sposobna niti ubesediti, kaj šele zagovarjati ali bog ne daj celo udejanjiti naših nacionalnih interesov, ko gre za evropske integracije ali naš mednarodni položaj.

Šele takrat, ko bo, če kdaj bo, Janez Janša sebi in svojim političnim sopotnikom, v koaliciji in opoziciji, zastavil to vprašanje in poiskal odgovor nanj, bomo lahko rekli, prosto po Romani Tomc, da je šlo za pismo, ki je postalo legenda. Do takrat pa bo šlo z vidika mednarodnega pozicioniranja Slovenije zgolj še za eno v vrsti že tako številnih izgubljenih priložnosti.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.