"Za zajezitev epidemije sta ključna dva koraka: zmanjšati število stikov in zmanjšati intenzivnost stikov. Kako lahko to sporočilo še bolj poenostavimo? Nikakor. Gre bolj enostavno? Ne gre ...
A kako neumen moraš biti, da ne razumeš tako enostavnih sporočil? No, ne neumen, ampak kako politično nastrojen proti vladi moraš biti, da teh sporočil nočeš razumeti."
Piše: Sebastjan Jeretič
Pred leti so mediji poročali o primerih, ko so ljudje sredi vročega poletja v avtu puščali dojenčke, ki tega niso preživeli. Takrat je bilo precej zgražanja nad predlogi stroke, naj ljudje poleg otroka na zadnji sedež dajo torbico ali kak drug predmet, brez katerega običajno ne zapustijo avtomobila. "Kako lahko pozabiš na otroka, na torbico se boš pa spomnil?" so nekateri takrat kritizirali ta predlog.
Toda ta in podobni predlogi temeljijo na razumevanju naše psihologije, razumevanju delovanja naših možganov. Ko delujemo avtomatično – kar se pogosto dogaja ob jutranji vožnji v službo, še posebno ob utrujenosti zaradi neprespane noči – enostavno pademo v rutino korakov, ki smo jih vajeni ponoviti vsako jutro. Usedemo se v avto, peljemo v službo, vzamemo aktovko in gremo v pisarno. Ob izvajanju te rutine so naši nevralni mehanizmi pozornosti izključeni, saj jih ne potrebujemo in bi bilo njihovo delovanje potrata energije.
V svoji izjemni knjigi "Razmišljanje, hitro in počasno" je nobelovec Daniel Kahneman prek prikaza številnih eksperimentov s področja vedenjske ekonomije opisal dva temeljna sistema našega razmišljanja in odločanja. Prvi sistem je avtomatičen, intuitiven, rutinski, asociativen, hiter. Drugi sistem je premišljen, logičen, nadziran, pozoren, počasen. Ker je temeljni zakon narave energetska učinkovitost, v našem delovanju prevladuje prvi sistem, saj drugi zahteva dodatno energijo, ki jo je evolucijsko smiselno vložiti samo v primerih smrtne nevarnosti.
Kahnemanova kolega Richard Thaler in Cass Sunstein sta zato razvila strateški pristop k usmerjanju človekovega vedenja, ki temelji na razumevanju delovanja naših možganov. Tako oblikovane prijeme usmerjanja delovanja sta imenovala "nudge" ali "nudging", kar v enostavnem prevodu pomeni "dregniti". Človeka, ki deluje v avtomatičnem sistemu, z ustreznim pristopom dregneš in spomniš, da naredi nekaj, za kar razumsko in premišljeno ve, da je zanj dobro. Ko ljudje poleg dvigala vidijo razkužilo za roke, jih to spomni na higieno rok. Ko namesto na prvi sedež svojo aktovko položijo na zadnjega, vidijo, da imajo v sedežu otroka, ki so ga pozabili odpeljati v vrtec.
Uporaba tega pristopa je lahko še toliko bolj učinkovita, če je podprta s sodobno pametno tehnologijo. Britansko podjetje PIVOT1080 je denimo razvilo pametno zapestnico, ki začne vibrirati, ko si želite z roko dotakniti obraza. To vas spomni, da je zaradi virusa pomembno izogibanje dotikanja obraza ali oči, ter vas od tega odvrne.
KAKO SO V INDIJI ZAJEZILI PRVI VAL EPIDEMIJE?
Ko so v Indiji ob prvem valu epidemije letošnjega marca zaprli svojih 1,3 milijarde prebivalcev, se je državni vrh zavedal, da se soočajo z izjemnim izzivom. Zato so pri sprejemanju ukrepov, še posebno pa pri nadzoru njihovega izvajanja uporabili številne "nudge" korake. Da bi pri vedenju ljudi dosegli spoštovanje ukrepov, so strateško uporabljali zunanje sprožilce, ki so usmerili njihovo delovanje v želeno smer. Indija je bila do jeseni sicer država z največjim številom smrti zaradi epidemije, a analize kažejo, da bi bilo teh brez strateške uporabe ugotovitev vedenjske ekonomije grozljivo več.
Vir: https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0238972
Predsednik vlade Narendra Modi je že ob napovedi lockdowna postavil okvir za spoštovanje ukrepov, ko je ljudi pozval, da je "naslednjih 21 dni ključnih za prekinitev rasti okužb, da se država in vaša družina ne vrneta za 21 let v preteklost", pri čemer je igral na čustva in nacionalni ponos na razvoj, ki ga je dosegla Indija. Pri tem je bil uspešen, saj je večina ukrepe spoštovala. Ker je država družbeno in politično močno razklana, je bilo nujno treba igrati na karto patriotizma, družine, vere in skupnosti.
Podoben okvir je uspešno postavila tudi vlada Janeza Janše na prvi večer svojega imenovanja. Ko so naše generacije z ramo ob rami videle Janeza Janšo in Jelka Kacina, smo v hipu razumeli, da se dogaja nekaj izjemno resnega.
Prepričan sem, da je že ta korak sam po sebi dosegel pozornost in spoštovanje ukrepov v tistih prvih tednih prvega vala epidemije. Najmočnejši sprožilec pozornosti je strah. In spomin na tiste prve dni naše države je to pozornost zelo učinkovito dosegel. Predvsem je v nas zbudil spomin na tiste zgodovinske čase nacionalne enotnosti, ko smo državo dosegli skupaj.
Indija je bila zaradi števila prebivalcev, visoke stopnje nepismenosti in krhkega zdravstvenega sistema v epidemiji zelo ranljiva. Za nadzor nad izvajanjem ukrepov so poleg uporabe mobilnih aplikacij v urbanih delih uporabljali drone in humanoidne robote. Slednji so imeli nalogo ljudi "dregniti" k spoštovanju fizične distance med njimi. Torej je nadzor izvajanja ukrepov in sankcioniranje kršiteljev uspešno izvajala z uporabo sodobne pametne tehnologije.
To bi lahko veliko prispevalo tudi k zmanjšanju izbruha drugega vala v Sloveniji, a le če bi za kaj takega dosegli širši konsenz. Politična in medijska vojna, ki divja pri nas, ter polemike o uporabi mobilne aplikacije, pri kateri je pomembno vlogo odigralo tudi nasprotovanje informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, pa so kaj takega preprečili.
UČINKOVITOST ARHITEKTURE IZBIRE
Vedenjski ekonomisti izpostavljajo "dreganje" kot učinkovit način usmerjanja našega vedenja, ker z ustrezno arhitekturo izbire zgradijo kontekst, v katerem sprejemamo odločitve. Pri uporabi tega pristopa je pomembno predvideti običajno avtomatično vedenje večine ljudi, ko se bodo znašli v trenutku, na katerega želimo vplivati. Z ustreznimi zunanjimi sprožilci jih lahko nato usmerimo v želeno vedenje ali pa odvrnemo od nezaželenega.
Zato je pomemben ukrep postavljanja razkuževalcev za roke ob vsakem vstopu v stavbo ali pred vsakim dvigalom. Zato je pomembno na vsakem koraku postaviti znake, ki opozarjajo na nujnost nošenja mask in vzdrževanja fizične razdalje med ljudmi. Povsem nasprotno pa na nas delujejo denimo pozivi, ki smo jih lahko videli s strani opozicije in so nagovarjali proti spoštovanju ukrepov:
Vsak tak zunanji sprožilec nas spodbudi, da se iz običajne rutine, ki smo jo gradili skozi desetletja, preselimo v današnjo realnost. Naše prakse so rutinizirane in zato močno zakoreninjene v naših možganih. Sporočila – kot je bilo Janševo aktiviranje Kacina – lahko delujejo le nekaj časa, ko zaradi strahu pred smrtno nevarnostjo pozornost doseže delovanje drugega sistema našega razmišljanja in odločanja.
Po določenem času pa ta izjemen vložek energije utrudi naše življenje. Z utrujenostjo narašča stres, narašča nezadovoljstvo … in vznikne upor. Ta upor je lahko tudi povsem neracionalen, saj bi spočiti in pozorni zlahka razumeli, da je spoštovanje teh nekaj enostavnih ukrepov pomembno najprej zaradi našega zdravja, nato pa tudi zaradi solidarnosti in zdravja drugih ljudi, ki jih s preventivnim delovanjem varujemo.
V Sloveniji imamo seveda še dodatno težavo. V Sloveniji imamo družbeni in politični razkol, ki ga še dodatno spodbuja globinski interesni razkol v državni ekonomiji in številnih državnih podsistemih. Pri nas je po nekaj tednih discipline uspešen spopad z epidemijo presekal izbruh želje po takojšnjem rušenju vlade. Pri tem ni bilo važno, da se kot skupnost borimo z največjim izzivom našega časa. Pri tem ni bilo važno, da so v igri življenja – pa četudi življenja starejših ljudi, ki so za nekatere po njihovih izjavah manj vredna od ekonomskih posledic lockdowna. Važno je bilo samo eno: zrušiti vlado.
V takem kontekstu je seveda strateško delovanje oteženo in omejeno na zelo ozek manevrski prostor. Res je, da so predstavniki vlade naredili številne napake. Res pa je tudi, da po mesecih trdega dela popusti pozornost, popustijo tudi živci. In takrat delaš napake. Vsekakor pa razsežnost drugega vala korenini tudi v tem temeljnem razkolu, ki duši našo družbo in politiko. In to je ključna razlika med tistim časom, ko smo dobili državo, in spopadom z današnjim izzivom zdravstvene epidemije in gospodarske krize.
ALI LAHKO KOMUNICIRANJE ŠE BOLJ POENOSTAVIMO?
Za učinkovito komuniciranje s širšo javnostjo v tako zahtevnih časih je seveda nujno disciplinirano in enotno ponavljanje zelo enostavnih sporočil. Že mesece poslušamo zdravstveno stroko in vladajočo politiko, ki v različnih časovnih obdobjih ob zelo različnih ukrepih, ki se prilagajajo aktualnemu dogajanju, ponavljajo predvsem nekaj.
Za zajezitev epidemije sta ključna dva koraka: zmanjšati število stikov in zmanjšati intenzivnost stikov. Kako lahko to sporočilo še bolj poenostavimo? Nikakor. Bistveni preventivni ukrepi so higiena rok, nošenje mask in fizična distanca. Gre bolj enostavno? Ne gre.
Z vidika tistega, ki v imenu zdravstvene stroke in političnega vodstva komunicira, se torej stvari ne da bolj banalizirati. Kako neumen moraš biti, da ne razumeš tako enostavnih sporočil? No, ne neumen, ampak kako politično nastrojen proti vladi moraš biti, da teh sporočil nočeš razumeti.
Kaj so napake vlade pri komuniciranju? Občasna zmeda, ko isti dan govorijo različne zadeve. Občasna naivnost, ko strokovnjak v intervjuju s protivladnimi mediji ne predvidi, da lahko njegove izjave, če jih vzamejo iz konteksta, povsem porušijo vsa prizadevanja za spoštovanje ukrepov. Občasni padec koncentracije, ko se sami ne držijo navodil in hodijo okrog brez mask. Občasni kiksi.
Ti so lahko razumljeni tako, da jih sprejmemo z razumevanjem, saj mnogi odgovorni delajo dneve in noči, da poskrbijo za našo zdravstveno in socialno varnost. Lahko pa jih razumemo tudi tako, da iz vsake muhe naredimo slona in da večina medijskih prispevkov temelji na teh napakah, namesto na ponavljanju zelo enostavnih navodil. Navodil, ki so pomembna za naše zdravje.
Zakaj torej ljudje še vedno ne spoštujemo teh enostavnih navodil? Zato, ker sporočila ne padejo v prazen, abstrakten prostor, temveč je pragmatika komuniciranja vnaprej zgrajena. Naša sporočila se v možgane drugih ljudi prebijejo skozi določene filtre, od zaznave in čustvenega sprejema sporočila do prepričanj, ki so vnaprej zakoličena. In pri nas je ta pragmatični prostor tako zastrupljen, da je povsem nepomembno, kaj kdo sporoča. Pomembno je le zavračanje, pomemben je samo upor.
Zato nam kot skupnosti enostavno ni pomoči. Upamo lahko le, da bo virus sčasoma pojenjal in tako zdravstvenemu sistemu omogočil redno obravnavo bolnikov. In temu upanju lahko dodamo samo še izjemno zahvalo vsem zdravstvenim delavcem. To so res heroji tega leta.
(Sebastjan Jeretič je politični analitik, svetovalec za politični marekting in stalni komentator oddaje Faktor na TV3)
Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.