Piše: Aljuš Pertinač

Priznam. Akcijski domišljijski spektakel, kot se oglašuje, Batman proti Supermanu: Zora pravice, je bil do pred kratkim zame z naskokom najslabši film iz obeh serij. Že sama ideja spraviti v isti film dva megasuper junaka iz, dobesedno, vzporednih vesolj se mi je zdela milo rečeno abotna.

Tako sem razmišljal, vse dokler ni Janez Janša sestavil vlade z Zdravkom Počivalškom. Priznajmo si, brez Počivalška te vlade kratko in malo ne bi bilo. SMC pod katerimkoli drugim liderjem nikoli ne bi šla v vlado z Janezom Janšo.

Seveda, Janša je za večino potreboval tudi NSi Mateja Tonina in DeSUS Aleksandre Pivec. Ampak a si kdo predstavlja vlado, ki jo sestavlja SDS in v njej ni NSi? Itak, da ne. NSi, antagonizem med Janšo in Toninom gor ali dol, preprosto nima druge izbire, kot da vstopi v vsako vlado, ki jo vodi SDS. Če ne, jo čaka usoda stranke Levica, ki ne bi šla v #antijanša vlado. Obvelja za krivca, da je vlada padla.

DeSUS in Aleksandra Pivec sta malo drugačna, pa vendar podobna zgodba. Prvič, DeSUS gre pod maksimo "za upokojence gre" (beri: če lahko penzioniste okrog prinašamo, da nam gre za njihov blagor, v resnici pa sami od tega super duper živimo, zakaj pa ne) itak v vsako vlado. In drugič, tudi če bi Pivčeva čutila kakšno zvestobo, kaj šele hvaležnost Marjanu Šarcu in njegovemu mehaniku Damirju (Črnčecu), da sta jo iz navadne prevarantke spremenila v kobajagi Železno lady, pa je v resnici česa takšnega ne bi obtožili niti v sanjah, bi Franc Jurša in kompanija v parlamentu raje vse drugo, samo predčasnih volitev ne. Saj veste, za upokojence gre, kajne?

Ampak kljub vsemu ta vlada ravno zaradi zgoraj povedanega stoji in pade s SMC. In ker je SMC praktično že klinično mrtev, tako rekoč čaka zgolj še mrliškega oglednika, da ugotovi čas politične smrti, ta vlada stoji in pade z Zdravkom Počivalškom. Površen opazovalec bi se utegnil razveseliti. Počivalšek v delu javnosti velja za Kozjanskega bika (nekako v tem stilu: Razjarjeni bik je verjetno branil svojo čredo), ki se itak najbolje počuti v družbi svojih telic, Ljubljano in žabarje nasploh pa bržkone sovraži. In sam zase pravi, da ima debelo kožo in jeklene živce. Drži, oboje je prej ali slej conditio sine qua non za resno in dolgotrajno delo v politiki. Še zdaleč pa to ni dovolj. Še posebno ne, če ju spremljata karakter in raven čustvene inteligence, s katerima se ponaša Počivalšek.

Roko na srce, Počivalška imamo res zelo zelo težko za intelektualca. Torej za nekoga, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo. A kako vem? Preprosto. Ko je bila afera z nabavo nujne medicinske in zaščitne opreme na vrhuncu, me je reci in piši pet različnih spin doktorjev ali po naše vrhunskih prikrojevalcev istočasno prepričevalo, da je Počivalšek v resnici Batman, ampak nihče med njimi ni niti enkrat omenil njegove inteligence.

Ne, v primerjavi s Počivalškom je Janša z naskokom bolj intelektualen politik, nekako tako, kot so supermoči Supermana z naskokom večje od supermoči Batmana. Janša je gotovo med slovenskimi politiki, ki največ razmišljajo. Če ne bi bil, ne bi bil edini poleg Boruta Pahorja, ki je že 30 let, torej ves čas samostojnosti, na voljenih funkcijah. Četudi se nam, ki ga ne volimo, pogosto zdi, da preveč, prehitro in predvsem nepremišljeno tvita, so njegovi tviti brez izjeme premišljeni, pa najsibo njihova vsebina za njegove nevolivce še tako zmotna, žaljiva ali zgrešena. Janša pač ne tvita za nas, ampak za svojo bazo.

Njih pa ti njegovi tviti ne samo da ne motijo, ampak jih celo krvavo potrebujejo. So namreč edino, kar še preprečuje, da se jim politično ne zmeša, ker je 90 odstotkov medijskega prostora in 70 odstotkov volilnega telesa strogo proti njim. Ne, Janša zmeraj najprej razmisli in nato politično deluje. Pri Počivalšku je ravno nasprotno. Za njega se zdi, da najprej nekaj naredi, nato pa krčevito razmišlja, zakaj za vraga je to storil.

Poleg ravni čustvene inteligence Počivalška baše tudi njegov karakter. Je namreč izjemno zamerljiv. Celo še bolj, kot je to v slovenski politiki, ki deluje praktično zgolj še na podlagi osebnih zamer oziroma preferenc, značilno.

Poglejmo dva v nebo vpijoča primera.

Ko je Janša sestavljal svojo, kot se je kmalu izkazalo, po formi in vsebini predvsem antikorona koalicijo, je mesto predsednika državnega zbora ponudil Miru Cerarju. In ta je ponudbo sprejel. Proti pa je bil, uganili ste, Zdravko Počivalšek. Epilog je znan. Miro je užaljen zapustil SMC in politiko, namesto njega pa je poslanec (p)ostal Jani Möderndorfer.

Ampak problemi za SMC in s tem za koalicijo, vlado in ja, tudi ali pa predvsem za Počivalška in Janšo, se s tem šele začnejo. Ne samo da so z Janijevim ziljontim ali katerim že političnim prestopom ostali brez zmeraj dragocenega poslanskega glasu (v politiki namreč vsak glas šteje, če ne verjamete, vprašajte denimo Ljudmilo Novak). Posledično je predsednik državnega zbora postal Igor Zorčič, vodja poslanske skupine SMC pa Janja Sluga. Oboje se je v praksi izkazalo kot izjemno slabo.

Zorčič se na funkciji, kjer bi moral predvsem skrbeti, da parlament deluje kot dobro naoljen glasovalni stroj (za to ga pač vlada, še posebno v času epidemije in sledeče hude gospodarske krize, roko na srce edino potrebuje), nikakor ne znajde. Mečka, se obotavlja, ima moralne dileme in se kot pijanec plota oklepa mnenj zakonodajnopravne službe. Seve, Zorčič je po poklicu odvetnik in marsikdo bo porekel, da se je mnenj zakonodajnopravne službe v državnem zboru (ZPS) pač treba držati. V teoriji ja, v praksi pa ne. Dokaz za to je bila ravno vlada SMC. Ne, mnenje ZPS je pomembno toliko kot rdeča luč na semaforjih v Italiji: zgolj predlog.

Še skoraj hujše pa so zadrege z vodjo poslanske skupine SMC. Janja Sluga namreč zmotno misli, da politično mrtvi SMC lahko obudi v življenje oziroma mu dvigne puls pardon rejting s tem, da nasprotuje vladi na vsakem koraku in igra opozicijo znotraj pozicije. Dvakrat zgrešeno. Prvič zato, ker politični zombiji obstajajo zgolj na papirju, in drugič zato, ker se to še nikoli ni nikomur splačalo. Če ne verjamete, vprašajte Gregorja Golobiča, ki se je javno hvalil, da je njegov Zares zrušil Pahorjevo vlado, na predčasnih volitvah pa nato dobil za pest glasov.

Če Počivalšek ne bi trmaril, bi bil lahko predsednik parlamenta Cerar in vodja poslanske skupine SMC Zorčič, koalicija in vlada pa bi tako veliko bolj mirno pluli.

Drugi primer, ko je Počivalšku in Janši Zdravkov karakter lahko v politično pogubo, pa je še bolj svež. Gre seveda za prestop poslanca Židana k Židanu.

Prvi Židan je namreč, kot sedaj ve že vesoljna Slovenija, nadomestni poslanec (p)ostal, ker je Počivalšek še naprej minister. Oziroma dokler bo minister. Naš Zdravko se namreč bojda vse bolj poigrava z mislijo, da bi se vrnil v poslanske klopi. Zakaj? Hja, zato, ker bi s tem zafrknil Židana. Prvega in drugega.
Iz motiva osebnega maščevanja bi torej Počivalšek meni nič, tebi nič Janši zastavil kar nekaj komaj rešljivih političnih ugank. Najprej, Janša bi moral v primeru Zdravka poslanca požreti svoje pravilo, da želi imeti v vladi vse predsednike koalicijskih strank (hic Matej Tonin, hic salta). Drugič, moral bi najti novega gospodarskega ministra, ki bi se moral poleg obujanja gospodarstva iz koronaomotice ukvarjati tudi s prikrivanjem umazanij in skrivanjem okostnjakov, ki bi po šestletnem ministrovanju Počivalška nedvomno serijsko in množično začeli padati iz omar. In ne nazadnje, če pade Počivalšek, to pomeni odprt lov na druge poslance SMC, predvsem pa na Pivčevo in Tonina.

Zdravko mogoče ima jeklene živce in trdo kožo, spet mesojedka Pivčeva (Spet postala mesojedka) pa nikakor ne. Res je, pojedla je Karla Erjavca in Šarca ter sedaj uspešno gloda Janšo. Ampak nad njo kot Damoklejev meč še vedno visi afera SRIPT, za dobro vago pa lahko dodamo še cagavega ministra za zdravje in podpredsednika stranke DeSUS Tomaža Gantarja ter nekaj pokrajinskih odborov stranke, ki jih vodijo ex Kučanovi prvoborci. Tonin pa ima po drugi strani mamo (Mati, maske bi, remake Cankarjeve klasike) pa Knovs pa Mors pa …

Janša izpred 15 let, v top formi, ko še ni imel dvajset let mlajše soproge, dveh šoloobveznih otrok in šest križev na hrbtu, bi vse to mogoče še zmogel porihtati tako, da bo prav. Janša danes pa … Če upoštevamo še epidemijo in prihajajočo gospodarsko, socialno, družbeno in kulturno krizo ter medijski kartel v službi bivšega režima, nevladnike na državnih jaslih, centre moči tranzicijske levice in mnenjske voditelje globoke države, ki mu praktično ne pustijo dihati, je tako rekoč pred skoraj nemogočo nalogo.

Janša torej Počivalška nujno potrebuje, če želi, da njegova vlada preživi do rednih volitev. Za zmago na teh volitvah pa ne več, ker takrat stranke SMC tako ali tako ne bo več. Zdi se, da se tega zaveda tudi Počivalšek. Ampak ne zato, ker bi poskušal Janši kakorkoli olajšati praktično nemogočo nalogo, ampak zato, ker, kot kaže, počne vse, da bi mu jo čim bolj otežil.

Ob nastopu te vlade smo napovedali, da bodo njen največji problem kadri in da se bo relativno hitro pokazalo, ali bo njen cilj zgolj politično preživetje ali pa bo sposobna še za kaj več. Obe napovedi sta se v rekordno hitrem času izkazali kot pravilni. Janša bo, kot vse kaže, najkasneje do jeseni preveril trdnost koalicije tako, da bo predlagal v sprejem kak za manjše koalicijske partnerje ideološki zakon, na katerega bo vezal zaupnico. Če bo ocenil, da koalicija ne more zdržati do rednih volitev, bo izsilil predčasne.

S tem bo tvegal dvoje. Izgubil bo tiho podporo predsednika republike, ki ima s potrpežljivim čakanjem, da sestavi vlado, velike zasluge, da je Janša spet premier, in je v intervjuju za oddajo Faktor na TV3 jasno povedal, da so zanj predčasne volitve najslabša možna opcija, ter se podal na pot, na katero so se pred njim zaporedoma podali Bratuškova, Cerar in Šarec, pa se nobenemu ni posebno obrestovala, ravno nasprotno.

Brez skrbi. Kar se tiče nas, dokler je alternativa Šarec, naj kar še naprej vlada Janša. V tej točki se s predsednikom Pahorjem absolutno strinjamo. Ampak za uspešno vladanje in ne zgolj boj na požiralniku bo imel največ ovir ravno v lastnih vrstah. In nobena ni večja od Zdravka Počivalška. Ali bo torej Supermanu Janši uspelo rešiti vlado in Batmana Počivalška pred njim samim, bo osrednje politično vprašanje naslednjega pol leta. Še sreča, da ni ravno nasprotnik.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.