Na včerajšnjem pričanju na višjem deželnem sodišču v Münchnu je Roman Leljak predstavil svoja razkritja v arhivih v zvezi z delovanjem nekdanje jugoslovanske tajne službe Udbe. Kot je poudaril, je SDV oziroma ponarodelo Udba delovala na podlagi jugoslovanske ustave in zakonov ter je bila v formalnem smislu podrejena predsedstvu države, vladi in predsedstvu partije.

V letu 1983, ko je Udba v Nemčiji umorila hrvaškega oporečnika Stjepana Djurekovića, zaradi česar zdaj sodijo načelnikoma takratne hrvaške SDV Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaču, je bil član predsedstva CK ZKJ Milan Kučan, ki je bil pozneje tudi predsednik predsedstva ZKS. Zato je sodišču predlagl njegovo zaslišanje, saj kot nosilec takratnih partijskih funkcij zelo dobro pozna delo tajne službe, ki mu je bila podrejena.

Leljak je na pričanju, kjer je bil kot izvedenec, se povedal, da je Udba imela razvejano mrežo delovanja, poleg zvezne in republiške uprave so obstajali tudi regionalni centri in podcentri, sodelavci pa običajno niso vedeli drug za drugega. Čim višje po hierarhiji so bili predstojniki, tem več informacij o njenem delovanju so imeli. Najbolje so bili obveščeni republiški in zvezni načelniki Udbe, brez njih se niso mogle zgoditi najpomembnejše odločitve. Tudi specialnih akcij, med katerimi so tudi umori, ne bi mogel odrediti kakšen načelnik na nižji ravni, ampak je takšno odločitev lahko sprejel le republiški ali zvezni načelnik. Če je šlo za osebo iz druge republike, je bilo nujno soglasje zveznega načelnika. Leljak je to razložil ob primerih umorov Stjepana Crnogorca in Nikice Martinovića.

Sodni senat pa je presenetil s svojo knjigo o pravilnikih za delovanje tajne službe ter zadnjo knjigo o zbranih delih udbovca Janeza Zemljariča. Škoda, da je napisana le v slovenščini, so tarnale sodnice, ki so med odmorom z zanimanjem listale omenjeno knjigo.