Na sojenju nekdanjima hrvaškima načelnikoma SDV Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaču, ki jima v Münchnu sodijo zaradi umora hrvaškega emigranta Stjepana Đurekovića, je pričal raziskovalec in publicist Roman Leljak.

Roman Leljak je pričanje začel z osebnimi podatki; razložil je svojo osebno izkušnjo z varnostno službo Jugoslovanske armade (bolje znano po predhodnici KOS), za katero je najprej delal, nato pa se je z njo razšel in objavil knjigo o delovanju te tajne službe. Sodišče je tudi obvestil o svojem raziskovanju v arhivu, da je raziskal približno petino slovenskega arhiva in da raziskuje tudi v beograjskih. Povedal je, da je aprila 1990, tik preden je prišlo do spremembe oblasti v Sloveniji, SDV oziroma Udba uničila približno 90 odstotkov dokumentacije o »notranjih sovražnikih«, polovico o emigrantih in tretjino o kontraobveščevalni dejavnosti.

Dejal je še, da je šele leta 2006 Janševa vlada sprejela zakon, po katerem mora biti ves arhivski material nekdanje Udbe popolnoma odprt za javnost. Raziskovalci so bili dolžni le varovati občutljive podatke žrtev, ne pa tudi funkcionarjev. Lani so zakon spremenili tako, da so storilce izenačili z žrtvami, osebne podatke pa pred vpogledom počrnijo. Zaupal je tudi svoje izkušnje z raziskovanjem po srbskih arhivih, kjer pa obstajajo različne procedure in omejitve. Ohranjenega je bistveno več gradiva, saj tam leta 1990 ni prišlo do spremembe oblasti kot v Sloveniji in na Hrvaškem.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.