Premier Miro Cerar je nekoč nasprotoval arbitražnem sporazumu, najbolj pa ga je skrbelo, če bo odločilni član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega naj bi bilo težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t. i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija.

Potem ko je sam prevzel vlado, očitno nima več zadržkov, sicer ne bi prav njegova vlada po odstopu slovenskega predstavnika arbitražnega sodišča Jerneja Sekolca na njegovo mesto predlagala prav predsednika mednarodnega sodišča v Haagu Ronnyja Abrahama, ki je prejšnji teden odstopil s položaja. Še več, po Abrahamovem nenadnem odstopu naj bi bila najresnejša možnost, da bi Slovenija izbiro svojega predstavnika v sodišču prepustila kar predsedniku arbitražnega sodišča Gilbertu Guillaumeju.

Oktobra 2009 je pravnik Miro Cerar na svojem blogu podvomil, da se bodo Hrvati držali obljub in spoštovali sporazum med državama, potem ko jih bo Slovenija spustila v EU. Zanimivo je, da je ta zapis umaknil s svojega bloga, medtem ko se je ohranil povzetek, ki ga je takrat objavil MMC RTV SLO. Sodeč po tem je Cerar menil, da Slovenija še ni razvila niti jasne strategije za reševanje tega vprašanja, saj smo priča številnim improvizacijam. Država se tako nekaj časa sklicuje na sporazum Drnovšek-Račan, potem skoraj privoli v jurisdikcijo mednarodnega sodišča, nato ugotovi, da je edina prava možnost arbitraža, vmes se dogovarja o mediaciji in včasih pomisli na možnost dvostranskega dogovora. Država hkrati ves čas verjame Hrvatom, da bodo spoštovali stanje z dne 25. 6. 1991, »čeprav ti obljube v praksi nenehno kršijo«.

Sledil je njegov glavni pomislek: »Da raje ne govorim o še nerešenih vprašanjih razumevanja 'stika z odprtim morjem' in 'načela pravičnosti'. Ali, denimo, o tem, da naj bi bil odločilni ('najbolj neodvisni') član arbitražnega telesa mednarodni sodnik s sodišča v Haagu, za katerega je težko pričakovati, da bo naklonjen reševanju spora po načelu t. i. zunanje pravičnosti, za katerega se zavzema Slovenija.«

Cerar je še menil, da je čas, ko je veljalo, da je za dogovor o meji za Slovenijo pogajalsko najbolj ugoden čas pred vstopom Hrvaške v EU minil, saj je država tovrstne adute žal lahkomiselno zapravila in se v pogajalskem smislu pomaknila celo nekaj korakov nazaj. Zato se tudi ni strinjal z nenadnim umikom blokade Hrvaške, saj je menil, da če smo se odločili, da Hrvaško v pristopnih pogajanjih z EU-jem blokiramo (tudi) na tistih področjih, na katerih so nekateri veljavni hrvaški akti po naši oceni prejudicirali mejno vprašanje s Slovenijo, potem bi morali s to blokado misliti resno. Če bi z njo mislili resno, je ne bi nikakor smeli umakniti zgolj na podlagi izjave predsednice hrvaške vlade Jadranke Kosor, s katero se njena vlada zavezuje, da omenjenih aktov ne bo interpretirala tako, kot da prejudicirajo mejo med Slovenijo in Hrvaško. Ob tem je še opozoril, da Evropske unije naš »mejni problem« ne zanima, ampak je njihov interes le odprava ovire vstopa Hrvaške.

Po šestih letih se zgodovina ponavlja, le da premierja Mira Cerarja še nismo slišali, da bi razmišljal o vnovični možnosti slovenske blokade hrvaškega vstopanja, tokrat v schengenski sistem in v območje evra. EU se bo namreč zganila šele takrat, ko bo ogroženo njeno nadaljnje povezovanje.