»Desus je zadovoljen, da so vsi upokojenci s pokojnino do 750 evrov prejeli regres,« je zunanji minister Karl Erjavec kot predsednik koalicijske stranke Desus odgovoril na novinarsko vprašanje, kaj meni o odstopu arbitra Ronnyja Abrahama. Šef slovenske diplomacije je tak ciničen odgovor novinarjem poslal kar z sms sporočilom, saj je takrat užival »zasluženi dopust« v Karigadorju v hrvaški Istri. Ohlajeni hrvaško-slovenski odnosi zaradi enostranskega hrvaškega izstopa od arbitraže gotovo niso razlog, da bi dopust končal oziroma se nanj sploh ne bi podal. Tako kot se tudi ni pustil zmotiti sredi »zasluženega in plačanega dopusta« v francoskih Alpah, ko je izbruhnila prisluškovalno-arbitražna afera. S premierjem Mirom Cerarjem sta bila na zvezi, to pa je tudi vse, kar lahko državljani pričakujemo od svojega zunanjega ministra v takšnih političnih razmerah.

Desus je stranka, ki skrbi izključno za materialni položaj upokojencev in brani svet, kakršen je obstajal, ko so bili ti mladi. Prihodnost otrok, nova delovna mesta, ki navsezadnje prinašajo tudi višji pokojnine, jih kaj dosti ne zanimajo. Razumemo, da je za upokojenca s skromno pokojnino vsak evro dobrodošel, tudi verjamemo, da si človek po desetletjih trdega garanja zasluži človeka vredno pokojnino, ampak Erjavec mora kot zunanji minister skrbeti predvsem za interese Slovenije, da bodo državljani videli razvoj in prihodnost v lastni državi. Luka Koper je kot slovensko okno v svet gotovo razlog, da Erjavcu ne bi smelo biti vseeno, kaj se dogaja z arbitražo. Prepričani smo, da bi povsod drugod po svetu zunanji ministri ob takšnih dogodkih zagotovo dali prednost državnim interesom pred lastnim dopustom. Bolj odgovorna je tudi njegova hrvaška kolegica Vesna Pusić.

Erjavec se obnaša kot »kingmaker«, kot človek, brez katerega ni vladne koalicije. To deloma tudi drži, saj premier Miro Cerar nima dovolj poguma, da bi sestavil vlado skupaj z SDS in NSI. Njegovi botri iz ozadja bi v tem primeru nemudoma razbili njegovo stranko in zrušili njegovo vlado. Tako je raje ujetnik cirkusanta Karla Erjavca, ki je postal absolutni vladar tudi na zunanjem ministrstvu. Za kult njegove osebnosti tam skrbi Vlasta Vivod, ki ga kot šefinja kabineta spremlja že od obrambnega ministrstva, kjer je bila bibliotekarka. Toda kako »močan« je v resnici, se lahko prepričamo, če pogledamo njegove kadre – od Iva Vajgla do Tadeja Slapnika. Vse poti torej vodijo do Gregorja Golobiča in Milana Kučana. In tako je tudi od njiju odvisno, kdaj bo konec Erjavčevega cirkusa.