Članek
Igor Kršinar: Hladna državljanska vojna
Objavljeno Jan 18, 2016

»Veliko takih so tudi domobranohitlerjanci likvidirali, pa nič ne pišete o tem. Razveseli me s kakšnim člankom o teh likvidacijah! Si tega sposoben?« mi je napisal eden od mojih bralcev, potem ko sem na spletnem Reporterju napisal prvi članek o grozljivem umoru komaj šestnajstletne Angele Meh junija 1945. Večkrat mi soli pamet, kaj naj pišem in česa ne smem, zlasti ga moti razkrivanje udbovskih zločinov.

Če mu lahko verjamem, naj bi bil učitelj zgodovine na eni od štajerskih osnovnih šol, a očitno nima toliko raziskovalne žilice, da bi sam razkril kakšen medvojni ali povojni zločin, lahko tudi tiste strani, ki je ne mara. Ob strani puščam opazko, kakšni ideološko zaplankani učitelji učijo zgodovino naše otroke, ampak tako pač je. Podobne očitke sem opazil tudi na raznih blogih in družbenih omrežjih, kjer se različni komentatorji zgražajo nad »ukvarjanjem z osebami, ki so že mrtve« in»spreminjanjem zgodovine«.

Vseh teh ljudi osebno ne poznam, niti jih ne bi želel spoznati. Toda če bi že imel priložnost z njimi spregovoriti nekaj besed, bi jih vprašal: Ali imate sestro ali hčerko? Kako bi se počutili, če bi vašo sestro ali hčerko kot petnajstletno dekle spolno nadlegovali, posiljevali, ugrabili, nato pa okrutno umorili z udarci težke stvari po glavi in zakopali v nekem gozdu? Bi njene kosti pustili ležati tam ali bi ji privoščili pokop v družinskem grobu? Bi še naprej govorili, da se z mrtvimi nima smisla ukvarjati ali da je te stvari počela tudi neka druga stran v vojni? V čem pa je razlika, če mladoletno dekle posiljuje in umori partizanska stran ali če to stori domobranska stran? Je enim to dovoljeno, ker so se domnevno borili proti okupatorju, drugim pa ne, ker so se raje uprli domnevnim osvoboditeljem?

Beri dalje...