Biti oče in mama sta poklic človeka in ne osebi kot si sicer predstavljamo. V prvi vrsti ne gre zato, da sta starša svojemu otroku za katerega skrbita in ga vzgajata ampak sta tisti osebi, po kateri se bo otrok podzavestno identificiral kot tak. Sta osebi v otrokovi podzavsti, ki morata nujno ostati čisti in lepi, da bi otrok sploh lahko čustveno preživel ter zgradil osnovno kontruktivno samopodobo, da je dober, enkraten, svet in dostojanstven kot vsak človek, ter kar je za otroka v odnosu do staršev najbolj pomembno; da je brezpogojno sprejet in ljubljen.

Vse našteto in še več ni nekaj kar bi se naučili oziroma izvedeli od nekod. Kar bi nekje prebrali kot zakone in vedeli kako ravnati. Travmatičnih vzorcev zaradi kompleksnega limbičnega sistema kateri leži v malih možganih, in kateri še ni v celoti dodelan do 3 leta starosti otroci sploh ne morejo umestiti dogodkov kam sodijo. So tam nekje v telesu in kličejo po tem da jih nekdo umesti in jih razreši. Tudi kasnejši dogodki še prinašajo travme vendar je to zgodnje obdobje bistvenejše za otroka.

Kasneje ko ti otroci odrastejo in sami postanejo starši če te vzorce ne umestijo in identificirajo oziroma prepišejo z novimi zdravimi, ki bi jim zaupali ostanejo razdiralni še naprej in se tudi penesejo na njihove otroke. Torej ne gre za nikakaršno krivdo staršev do svojih otrok, da prenašajo na svoje otroke lastne travmatične izkušnje, ker so tudi sami tisti, ki so bili žrtve dogodkov polnih praznine, žalosti in bolečine, ampak so edini, ki lahko ta tok prekinejo in tako največ naredijo zase in za svoje otroke.

Zato zaradi starševskih stisk, travm ter zmedenosti čustev in pomanjkanja notranje moči, starši velikokrat ne zmorejo in ne najdejo poti kako dati otroku, ki ga imajo globoko v sebi neizmerno radi, tisto, po čemur otrok nemilostno in brezkompromisno kliče in kriči da bi dobil.

Namreč otrok organsko in emotivno čuti pa čeprav ne pozna razlogov, kakšen nemir je v staršu in posledično je otrok popolnoma enako nemiren le da so simptomi drugačni. Otrok želi da ga starš umiri, sliši ter mu da sočutje in zavetje. Brezkompromisno in brezpogojno. In to pokaže tako da "pritisne" na starševski nemir z namenom, da bi starš najprej pri sebi to uredil in potem posledično tudi pri otroku.

Paradoks je v tem da nemirni starši zahtevajo od otroka da se umiri !? Starš, če želi nekaj od otroka mora najprej prvi sam biti miren da bi se ta mir prenesel na otroka. Otrok kaže staršu da je nekaj tako narobe v odnosu s starši na več načinov. Starši pravijo temu da  otrok "provocira," "izsiljuje," "nagaja," "trmoglavi," je "histeričen" ... itd. Otrok NIKOLI tega ne počne v pomenu besede kot si to sicer predstavljamo ampak je to v danem trenutku edini način, ki ga zmorejo da očeta in mater kličejo k starševstvu. Je način, ki ga edinega zmorejo in znajo, da z njim alarmirajo staršem, da je nekaj tako narobe da je nujno potrebno spremeniti.

Starši zaradi zgoraj opisanega problema poskušajo problem odgovorne - pravilne vzgoje bolj ali manj kompenzirati s tem, da uspešno vzgojo otroka prikazujejo z lepim zunanjim videzom družine kakor tudi z uspehi otroka nasploh.  Če je odgovorna vzgoja kot pravilna na sredini potem sta skrajni točki nepravilnih vzgoj avtoritativna in permisivna kot napačni. Obe sta sicer s popolnoma drugačnim načinom in simptomi v enako škodljivi obliki za otroka. Pri odgovorni vzgoji pa je poleg zdravega čustvnega odnosa z otrokom nujno potrebno postavljanje mej.

Otrok potrebuje meje, ki ne bodo postavljene na avtoritativen ali permisiven način ampak bodo prežete s sočutjem, skrbjo in ljubeznijo. To slednje je bistveno, da si jih otrok privzame za svoje.

Pravilno postavljanje mej glede na potrebe, starost in namen pri otroku, ter zdrava čustvena povezanost starša in otroka pomeni KOMPAS do otrokove poti do uspehov, ki si jih sam najbolj želi. Obratno pa ne gre. Siljenje otroka v neke uspehe ne rodi pravega uspeha ga ne umiri in ga čustveno ne poveže s starši.

Torej če je naš namen da otroku meje koristijo in ne samo da so zato, ker se nam zdi da jih potrebuje, potem je najpomembnejše to, da jih otrok sprejme zaradi sebe in ne zaradi nas. Meje, ki jih postavimo otroku so tiste meje, katere si otrok globoko v sebi tudi želi imeti. Zakaj torej otrok nasprotuje in se jim upira ? Zato, ker je za otroka ključnega pomena da bo te meje sprejel ne to kakšne so, ampak na kakšen NAČIN so mu postavljene.

Če mu bodo meje postavljene na avtoritativen (z grožnjami, ukazi, poniževanjem) ali permisiven ( s popolnim popuščanjem ali prilagajanjem mej glede na otrokove želje) način jih bo otrok tako ali drugače zavrnil in se jim upiral. Le če mu bodo postavljene na starševsko odgovoren način jih bo sprejel tako da mu bodo pomembne. To pa je naš namen kajne ?

Naš namen ni da bi otrok nekaj naredil samo zato ker smo mu mi rekli tako ampak predvsem, da jih bo sam spoštoval in želel četudi ob naporu, ker ve da mu koristijo. Kakšna ljubezen je to če se starš počuti dobro ker ga otrok "uboga" in je naredil vse kar smo mu rekli ob tem pa ga sploh ne zanima kako se počuti in kaj ob tem doživlja ???

Prav tako bo otrok zavračal meje če bo videl da mi nismo resni. Če smo petkrat v eni uri pripravljeni spremeniti uro kdaj mora priti domov bo otrok neizmerno jezen v sebi da vas je uspel tolikokrat "premakniti," ker potem to niso meje, ki bi jih otrok spoštoval.

Odgovoren način pa je tisti, ki je sicer strikten pri postavitvi mej vendar v celoti vključuje in spoštuje vsa otrokova čutenja ob tem kakor tudi njegove besede. Starši pričakujejo da bo otrok sprejel meje na način katerega si sami želijo. Torej s takojšnjim odobravanjem brez nasprotovanja in godrnjanja ...

Zakaj pa ne bi naredili oboje hkrati ? Sprejeli vsa otrokova čustva in besede in hkrati vztrajali pri meji !? Povejte otroku da razumete da mu ta meja ni niti malo všeč. Da razumete in vam je hudo da se počuti obupno, ker bo moral prvi domov izmed prijateljev na zabavi, da razumete njihov gnev, žalost in jezo. Sprejmite ga z vsem skupaj kar vam govori ali kaže. Tudi s čustvi pokažite da ga imate kljub temu radi vendar meja ostaja tam kjer je!

Vedno spoštujte in pokažite sočutje in razumevanje na vsa otrokova čustva in solze. Ko ga sprejmete v celoti in vztrajate pri mejah te meje dobijo vrednost. Zato, ker mu jih je postavil starš, ki ima do njega sočutje, skrb, razumevanje, sprejemanje in ljubezen. Ker to je STARŠ. Oče ali mama.

Sicer pa so te meje samo prazne neumne meje zaradi katerih otrok le trpi in je SAM s svojimi težkimi občutki in mu je že tako ali tako hudo in nima razloga da bi jih spoštoval.

Odgovornost na podlagi miru da je sprejet bo v njem prebudila čut da bo otrok spoštoval meje, ker ve da si jih želi pa čeprav so mnogokrat težke.

Delati iz otroka Einsteina ali Mozarta brez zdrave in polne čustvene povezanosti ter notranjega miru ni noben uspeh ampak poraz za starše.

Čustveno umirjen in urejen otrok poln dobre samopodobe, pa je uspeh in sreča staršev zaradi česar bo otrok sam našel pot do uspehov, ki mu jih starši sicer želijo in zaradi katerih postaneta starša sama kot steber v otroku absolutno največji uspeh katerega z ničemur drugim ne moreta nikoli preseči ne kot moški in ne kot ženska.