Zadnjih deset let sem se pri svojem delu z ljudmi veliko pogovarjala. Starimi. Mladimi. Statusno različnimi. Prišla sem do naslednjega spoznanja, ki ni dokončno, se pa razvija.
Ljudje ne pridejo na psihoterapijo ali po psihosocialno pomoč, ker bi bili bolni ali neprilagojeni. Ravno obratno. Prilagojeni so preveč. Avtoritetam, sosedom, staršem, družbi, notranjim tiranom. Zato trpijo. In ob tem so nadvse moralno prestrašeni. Zato trpijo. Strah jih je, da bodo naredili napako. Strah jih je, kaj bo kdo rekel. Strah jih je, kaj drugi misli in kaj čuti. Strah jih je tvegati in pogledati v neznano. Strah jih je vsega drugačnega, ker so v sebi tudi sami drugačni in jim to postavlja zrcalo. Strah jih je skorajda, vsega. Ko pomislim na vse punce z izkušnjami paničnih napadov, pred seboj vidim strašno pridne mlade ženske, oddaljene od sebe, od poguma. Zato trpijo. Osvobojen človek ne more imeti paničnih napadov, ker enostavno to ne gre skupaj.
Drugo, kar sem spoznavala pri svojem delu je, da smo si v nekem radikalnem smislu nadvse podobni. Kar je v drugem, je na nek način tudi v meni. Bodisi v senci, bodisi vidno.
Ljudje prav tako ne prihajajo po diagnoze.
Diagnozo potrebuje tisti, ki jo postavi. In to ni klient. Za model in lažje razumevanje. Klient tega ne potrebuje in ga to kaj malo briga, razen za kakšne sekundarne koristi (kar je že druga tema). Modelov, kako mora živeti in kakšne prave besede mora uporabljati ima čez življenje že dovolj in vrh glave. Ta išče sicer nekaj drugega. Nekaj, kar se ne vidi sprva in je na začetku še megleno. Običajno boljše življenje in na sploh, biti živ. Depresija ni le smrt, je globoko spodaj tudi drugi pol, radost. Vse to pa je šele treba skupaj raziskati, se tja dokopati in ta pot je vztrajna, običajno dolga. Za kar pa je potreben, prvo, čas. In življenja se žal ne da postaviti v noben model, če si še tako prizadevamo ravno to narediti, ker je v nekem simbolnem pomenu, neskončno. In takšna je tudi ljubezen. In, da ne pozabim bistvo. Tudi jaz sem del te družbe. In ti. In vsak.
Drugo, znanja.
Dolgo sem si želela študirati in delati psihoterapijo, v zdravstvu nikoli. Tega skupaj nisem nikoli povezovala, pravzaprav se mi zdi kot drug pol. Znanje o človeku presega znanje o medicini, pridobljeno znanje ni le poznavanje bolezni in diagnoz. Potem je pa tukaj še tole. Če berem Cankarja, se v razumevanje slovenskega človeka lahko mnogo bolj vživim, kot če berem diagnozo ali MKB 11, ki je bila napisana že menda enajstič, več ali manj po istem kopitu. Torej, odprtost do učenja. Za psihoterapevtsko delo je potrebno široko in globoko znanje o človeku, predvsem pa zelo dobra izkušnja lastne psihoterapije - se izkusiti biti le navaden, krhek človek, klient, s tono svojega nezavednega, ki ga imamo - VSI. Zdravniki, ne zdravniki, revni in bogati. Vsi imamo simptome, nekateri manj, drugi več, to je vedel že Freud. V tem si nismo nič kaj drugačni. Psihoterapevtska pozicija ni medicinska pozicija in nikoli ne more biti, ker se postavi v sodelovanju, ne v "vem". Vse skupaj je potrebno šele, raziskati. To vedo tudi tisti, ki so se izobraževali v različnih smereh, tako na medicini kot na psihoterapiji ali družboslovju ter ob tem ohranili radovedno odprtost.
In zagotovo, psihoterapija ne bo rešila in izkoreninila revščine, kot ji je bilo očitano na eni izmed oddaj, je izven njenega dometa. Lahko pa prinese kanček boljši duševni zapis in pretrga osebno medgeneracijsko trpljenje, tisto, nepotrebno.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
Oct 04, 2023