Na meji nevidnega je slovenska izvedba Comic-cona, ki prihaja iz, uganili ste, ZDA. Vse se je začelo pred davnimi leti, točneje 1972 v San Diegu (Kalifornija – le kje drugje?), kjer matična prireditev še vedno vedri in oblači že 50+ let. Od takrat se je model festivala razvijal, dobival svoje izpeljave in se širil po svetu. Tako je »davnega« leta 2013 našel zatočišče tudi v Sloveniji, se inkarniral kot enodnevni festival Na meji nevidnega (NMN v nadaljevanju).
Slovenska izvedba je začela v prostorih Plesne šole Bolero in hitro prerastla tamkajšnje prostore in zdaj že nekaj let domuje na Gospodarskem razstavišču. Glede na obseg tja tudi sodi.
Od letos je to dvodnevni dogodek, ki po obsegu ne zaostaja več za Sferakonom v Zagrebu. V številkah:
Okoli 5000 obiskovalcev
17 društev bolj ali manj povezanih s fantazijo
64 trgovin, ki na različne načine strežejo ljubiteljem fantazijskega
8 ponudnikov hrane in pijače
37 udeležencev Ulice umetnikov
Seveda pa oba festivala ne moremo neposredno primerjati, saj gre za različna tipa prireditve, čeprav oba hranita fantazije željne duše.
Kaj je torej NMN? Do odgovora najlažje pridemo, ja, znova ste uganili, na spletni strani izvirnika (https://www.comic-con.org/), kjer piše:
»Comic-Con je najpomembnejši dogodek za vse, kar je povezano s stripi in sorodno popularno umetnostjo, vključno s filmi, televizijo, igrami, interaktivno multimedijo in še veliko več! Uživajte v obilici cosplaya in sodelujte v edinstvenem programu, ekskluzivnih predogledih in predstavitvah, da ne omenjamo obsežne in raznolike razstavne dvorane s prodajnim blagom in eksponati, ki predstavljajo vse fandome.«
Na NMN je vse to, kar piše v zgornji definiciji. Festival je odlično obiskan, saj je vstopnic zmanjkalo še pred uradnim odprtjem v soboto ob 9h.
Letošnji NMN je bil dvodnevni dogodek, 24. in 25. maja. Posebej svečan je 25. maj, ko ves svet ljubiteljev fantazije praznuje, ne, ni mišljen Dan mladosti, znameniti Dan brisače.
Ekipa Celjskega literarnega društva se je aktivno udeležila festivala, je imela stojnico v kleti, skupaj z množico različnih društev, ki so bolj ali manj povezani s fantastiko. Stojnico smo imeli poleg KUD Polica Dubova, ki je imela knjižne darove svoje založbe.
Naš poudarek je bil na promociji Supernove, ki je še vedno edina revija za resno fantastiko (ob uporabi pridevnika odraslo bi lahko kdo pomislil na kaj zajčjega) in Fanfestu, še vedno, ja, vem, znova ste uganili, edinem festivalu fantazijske književnosti v Sloveniji. Razstavili smo tudi knjižne dragulje in najpomembneje, uradni sponzor stojnice je bil Bojanov suženj Gizmo, ki je svoje čarobno moč usmeril v zbirko Celje v vesolju in svežo Supernovo.
Letos smo imeli prvič promocijsko zloženko tudi v angleščini, kar sodi v sklop priprav udeležbe na Euroconu.

Kaj smo sploh videli v čudežnih deželah NMN?
Kot se spodobi za festival, ki je v žlahti s Comic-Conom, je bil to pravi žur cosplaya in razglasitev najboljših v cosplayu je vedno osrednji dogodek festivala. Ker se je Bojan udeležil tudi prvega NMN, je zaznal očitno razliko v obsegu in pisanosti kostumov. Po festivalu so se sprehajali praktično vsi junaki različnih popularnih franšiz. Junaki iz stripov, iger, mang, animejev in fantazijskih uspešnic so dobesedno gomazeli v pozitivnem pomenu besede. Mnogi so se pojavili v več različnih inkarnacijah, kar dokazuje, da multivesolje ni zgolj teorija, temveč tudi praksa takšnih festivalov.
V dveh nadstropjih je prostoru vladalo ogromno stojnic, ponudba je bila res ogromna in pisana.
Kaj se je dobilo?
V kleti, torej v družbi društev in skupnosti, je bila še obširna igralnica za igranje namiznih iger, aleja tetoviranja in kotiček za računalniške igre. Razstavili so nekaj hardverske pornografije (beri: igračarske računalnike za 3000 in več evrov, ki delajo reklamo za novoletno jelko) in ni, da ni za IgralnoPostajo (beri: Sonyjev PlayStation). Vse so vrgli na oder pozornosti, od plišastih upodobitev najbolj priljubljenih likov iz iger do dodatkov za vašo igralno postajališče. Tudi za otroke je bilo poskrbljeno s programom v Areni malih superjunakov. Naj omenim, da je v nedeljo z delavnico gostovala tudi Lila Prap.
Nadstropje višje, pravzaprav v pritličju, se je nahajal osrednji prireditveni oder, kjer so se več čas dogajale različne prireditve, seveda tesno povezane z vsebino festivala.
Preostanek prostora je bil namenjen pisani tržnici različnih rokodelskih stojnic. Vsaka stojnica zase je bila živahna celica pisane ponudbe.

A to še ni vse!
Tako namreč veli Top Shop. V prostoru z recepcijo, kjer je bila prodajalna konvencijske konfekcije, je bil improviziran točilni pult in omizja za druženje zunaj hrupne notranjosti. Tam so postavili tudi knjižno tržnico. In ja, tudi tu je bilo nekaj pliša. Bojan se je znova mrščil, kajti še vedno mu ni jasno, zakaj so za promocijo slovenske knjižne ustvarjalnosti pomembni kupi tujih knjig? Je res angleščina tako ogrožena, da potrebuje promocijo sredi Slovenije da stojnicah založb, ki so deležne precejšnjih javnih sredstev za izdajanje slovenskih knjig?
Če imamo že tretji prevod Gospodarja prstanov, čemu je na stojnici poleg njega potrebno imeti še angleško izdajo? V čigavem interesu? Slovenskem?
V Sloveniji bi morale zlasti založbe, ki so deležne javnih sredstev skrbeti zgolj za slovenski jezik in promovirati branje v slovenščini, kar bi dokazovale s ponudbo. Tako pa znatna prisotnost knjig v angleščini prav nič ne pomaga promociji branja v slovenskem jeziku.
Je pa to napredek v primerjavi s stojnico Mladinske knjige izpred 7 ali 8 let, ko so imeli izključno knjige v angleškem jeziku.
Sem omenil, da bo treba nekega dne reči kakšno žensko in moško o invazivnosti angleške založniške industrije, ki je skoraj popolnoma zaprta za vse, ki niso iz angleškega govornega področja?
Skratka, Bojan je izkihal svoje negodovanje ob promociji tujih izdaj, saj je na koncu ugotovil, da tudi domača avtorska srenja napreduje. Lepo je bilo videti, da resne založbe v zadnjih letih dajo priložnost tudi domačim avtoricam in avtorjem. Ta del je vsebinsko in žanrsko še precej na začetku, a če ne začneš, ne moreš nadaljevati. Hrvaška je tu daleč pred nami.
Edgar Kaos Julje Lukovnjak je imel svojo stojnico ob izdaji tretje knjige sage.
Založba Pivec je ponujala Južni Viking od Domna Kodriča, ki je tudi zasebno velik ljubitelj vikinške tradicije. Knjiga je zmes zgodovine, mitologije in fantazije. Avtor je aktivno sodeloval na stojnici društva Maistri Marpurgi, ki se ukvarja z negovanjem vikinške tradicije.
NMN ima tudi vsakoletni literarni natečaj, ki seveda ni osrednja prireditev, temveč popestritev občega žura. No, pisanje za NMN natečaj, ki ni čisto običajen, je svojevrsten žur.
Pohvalno je, da od leta 2019 ni več možnosti sodelovanja z angleškimi zvarki. Bojan to pozdravlja, saj angleščina resnično ne potrebuje angleških pripovedi slovenskih avtorjev na slovenskem festivalu. Za objavo angleških zgodb obstaja ogromno naslovov na angleškem govornem področju.
Častni gostje so bili Brian Muir (kipar, ki je med drugim ustvaril masko Dartha Vaderja) in štirje cosplayerji – ND Cosplay (Hrvaška), Bendershield Cosplay (Srbija – živi na Hrvaškem s svojo ženo, prejo omenjeno ND Cosplay – saj vemo, da so cosplayerji ena velika družina), Lovro the Supernaut (Hrvaška) in Arii Cosplay (Slovenija).

Kaj pa aktivni pridelek CLD na NMN?
Dominik Lenarčič je pripravil predstavitev fantazijskih slaščic, ki jo je opravil v družbi z Bojanom Ekselenski. Predstavitev je obsegala:
Predstavitev Supernove.
Predstavitev Fanfesta.
Pripravo na udeležbo na Euroconu na Finskem.
Projekt Besan 5 in 6.
Povabila sta prisotne k pisanju in pošiljanju prispevkov.
Udeležba na NMN je pomembna zaradi predstavitve delovanja CLD na področju fantastike. Nadalje je udeležba s stojnico prinaša pomemben živi stik z ogromno ljubiteljsko skupnostjo.
Ekspedicija na NMN: Andrej, Dominik in Bojan.
Zaključna konkluzija starega nergača – NMN je bil odlično organiziran festival z vsem, kar nanj sodi in v ničemer ne zaostaja za sorodnimi festivali z daljšo tradicijo.

Vir in foto: BE