Lep jubilej, pomemben prav tako. Letošnje leto mineva 90 let od priključitve celjske okoliške občine k mestni občini Celje in nastanku tako imenovane mestne občine "Veliko Celje". Z združitvijo obeh občin leta 1935 je bilo spremenjeno teritorialno stanje iz leta 1850, ki je nastalo z uvedbo novih občin v smislu takratne reorganizacije celotne nižje uprave. Kako pomembno je to za Mesto Celje nam pove tudi to, da je ob tem jubileju Zgodovinski arhiv Celje izdal monografijo z vsemi aspekt, pogledi, učinki ki jih je imela ta združitev na življenje in bodoči razvoj lokalne samouprave ter na življenje ljudi. Dejansko je Celje takrat z ukazom treh kraljevih namestnikov dobilo »žegen« za pripojitev okoliške občine z mesto občino Celje. Ta odločitev, ta akt, pripojitve ali združitve je ta prelomni datum, ki bo vplival na razvoj Celjske mestne občine.

Združitev kot takšna

S samo združitvijo, priključitvijo, je bilo spremenjeno teritorialno stanje iz leta 1850. spremenjeno je bilo stanje, kje bilo sicer en določen čas mogoče, primerno, funkcionalno, če čas pa je bilo več ovir ali razlogov za motenj delovanje, predvsem same prejšnje mestne občine. Spremembe so bile potrebne tudi zaradi napredka v smislu industrije, organizacije ter zemljiško knjižnih in še vrsto drugih stvari. Eden logičnih potreb je tudi to da je bila Mestna občina Celje(do takrat) bila obkrožena in »ujeta« v obroču s strani posameznih delov takratne celjske okoliške občine, kije imela sedem katastrskih občin. Poleg tega da sta obe občini urejale zadeve ki so bile tipične za delovanje lokalne uprave, je Mestna občina Celje ,ki je je imela svoj statut in se je štel za statutarno občino, je le imela nekaj več pristojnosti kot okoliška kot so pooblastila s področja naborništva kakor tudi vodenja in skrb za imenike nabornike ki jih potrebovala za deželno brambo.

Potreba časa po združitvi..
Ker pa ta trend in potreba po širitvi ali družitvi bila vse močnejša in bolj potrebna, posebej na območju Gaberja, so bile situacije, ko se je izvajala očitna kampanja takrat imenovana propaganda, na način izvajanja anket ali spraševanja na ulicah Celja..

Na to agitacijo iz 15 februarja 1894 je opozoril časopis Domovina z objavo: »Po celjski okolici hodijo volkov v ovčji obleki, ki prihajajo iz Celja in pregovarjajo občane posebno v Gaberjih, Zavodni in na Bregu, da bi se pridružili celjskemu metu in postali »purgarji«. Obljublja, jo jim razsvetljavo, plin in Bog ve kaj še vse.. Da bodo potem , ko postanejo Celjani, imeli mnogo več davka, priklad in drugih plačil, tega pa jim nočejo povedati. Sliše se, da jim je že več okoličanov sedlo na limanice, ter so podpisali pri mestnem uradu neki zapisnik. Mnogo je pa še mož, kateri se po laskavih obljubah ne dajo zapeljati in katerih nočejo ničesar slišati o gospostvu celjskih očetov« Veliko razlogov zoper pripojitev, ki se tičejo bojazni ki jih prenesejo spremembe posebej glede davščin in draginje ki bi jih prinesla priključitev.
Ta tendenca je bila nevarna za okoliško Celje tudi z narodnostnega, posebej še v času do prve svetovne vojne. V okoliškem Celju, je bila slovenščina glavni jezik za komunikacijo ker je tudi prevladoval slovenski živelj in da se je zelo očiten manjšinski delež deklariral za nemško govoreči in ter s nemško pripadnostjo, v mestu je bilo obratno.

Veliko se je potem spremenilo po združitvi ozirom po priključitvi. Način delovanja mestne občine je zelo podoben današnjemu. Lokalna samouprava je imela več obdobij, ko se je določen čas odvijala na dveh nivojih, na primer krajevno in okrajno, v času od 1945-1990, lokalno je bilo ločeno od upravnega vodenja, ki je bilo centralizirano. Danes pa imamo pa lokalno samoupravo, ki je dodobra razčlenjena, okrajnega oziroma pokrajinskega skorajda ni ali je del na UE del na državnem nivoju.

Čas ki ga bodo radovedneži namenili temu jubileju lahko popestrijo sebi tudi z razstavo ki se odpira jutri v Zgodovinskem arhivu Celja. Vedeti več , pomeni biti boljši človek in bolj pripaden svojemu mestu in okolju. Zato je vredno si vzeti čas in vse kar je potrebno da pripomorete k temu dobremu občutku.
Vančo K Tegov