O tem, kakšna bi naj bila zdrava prehrana najdemo v medijih ogromno nasprotujočih si informacij. Posledično ima skoraj vsak od nas svoje mnenje o tem, kaj je zdravo, redko kdo pa to v resnici ve.

Na srečo pa imamo nekaj, na kar se lahko zanesemo: znanost. V zadnjih letih, celo desetletjih, je bilo objavljenih veliko znanstvenih študij na temo zdravja v povezavi s prehrano. Za razliko od slike v medijih pa je znanost o tej temi dokaj enotna.

Slovenija je premajhna država za izvajanje tako obsežnih – in dragih -  študij (pogosto študije trajajo leta ali celo desetletja dolgo, na velikem vzorcu ljudi). Na našo srečo so izsledki teh študij javno dostopni. Tukaj pa vidimo našo prednost, ker smo majhni: zato smo lahko tudi bolj fleksibilni in lahko izsledke znanstvenih študij hitreje implementiramo v prakso kot večji sistemi.

V ta namen predlagamo ustanovitev manjše ekipe nutricionistov, ki bi zbirala izsledke verodostojnih študij in jih objavila na enem mestu. Bi ločila zrnje od plev, ker veliko študij je tudi neverodostojnih – nastajajo po naročilu proizvajalcev določenih izdelkov ali vej prehranske industrije. Ali kot posledica komercialnih interesov, na primer različne »znanstveno« utemeljene diete in podobno. Le-te tudi povzročajo zmedo v javnosti. V znanstveni srenji je jasno, katere študije so verodostojne (potrjene s strani drugih znanstvenih raziskovalcev in opisane v znanstvenih revijah). Delno to počne sicer že svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Naloga skupine bi torej bila seznanitev strokovne javnosti in osveščanje širše javnosti. Strokovnjakom in strokovnim službam iz omenjenega področja sicer nočemo očitati nevednosti ali nestrokovnosti, vendar se je treba zavedati, da so bile smernice zdrave prehrane pred 20 ali 30 leti, ko se je večina sedanjih strokovnjakov in specialistov šolala, bistveno drugačne kot so danes. Znanost na tem področju je izjemno napredovala, implementiranje v prakso pa je praviloma povsod izjemno počasno. V največji meri sicer iz drugih razlogov, ne strokovnih: med drugim tudi zato, ker kmetijska politika temelji na prireji mesa in mleka, česar ni možno spremeniti čez noč. Enako velja tudi za izobraževalni sistem. Da ne omenjamo prehranske industrije, ki se ne more prilagoditi tako hitro. Tukaj pa so tudi navade potrošnikov.

Kakšne so prehranske smernice po že doslej znanih raziskavah?

   Bistveno manj dodanih maščob k hrani in izogibanje priprave hrane na maščobah (npr. cvrtje na olju)

   Manj dodanega sladkorja in soli – raje nadomestiti z začimbami, kjer se da

   Brez industrijsko predelanih živil (bela moka, beli sladkor, …)

   Več rastlinske hrane, manj hrane živalskega izvora: bližje prednikom, ki so meso jedli le ob nedeljah in praznikih – torej mesni meni morda dva ali trikrat na teden

   Brez aditivov, »E-jev« idr. dodatkov

   Sveže pripravljena lokalna ekološka hrana

Mi bi dodali še: gensko nespremenjena živila, iz lokalnih semen domačih sort, ki kalijo.

Več o projektu prehranske varnosti, ki je temeljni program naše stranke, najdete na strani: www.varnost.org